Zavajanje tedna: Race je v redu hraniti s kruhom

Kdo še ni vsaj enkrat v življenju odtrgal kosa kruha in ga vrgel racam v ribniku? Hranjenje rac je skorajda otroški obred: nekaj koščkov kruha, jata ptic, ki se zapodi proti obali, in občutek, da smo naredili nekaj prijaznega. Toda čeprav so race kruh pripravljene pojesti, to še ne pomeni, da je zanje dobra hrana. Mit, da je race povsem v redu hraniti s kruhom, je zato precej bolj zapleten, kot se zdi.

Kruh za race ni strup. Če ena raca občasno poje majhen košček, zaradi tega praviloma ne bo zbolela. Težava nastane, ko kruh postane redna ali prevladujoča hrana. Navaden kruh vsebuje predvsem ogljikove hidrate, precej manj pa beljakovin, vlaknin, vitaminov in mineralov, ki jih divje vodne ptice potrebujejo. Zaradi tega jih lahko hitro nasiti, ne da bi jim zagotovil dovolj hranil. Mestne občine in naravovarstvene organizacije zato hranjenje vodnih ptic s kruhom odsvetujejo.

To je še posebej pomembno pri mladih pticah. V obdobju rasti potrebujejo uravnoteženo prehrano, zato lahko prehranjevanje z živili, ki imajo veliko energije, a malo potrebnih hranil, prispeva k slabši prehranjenosti in razvojnim težavam. Pri vodnih pticah se v povezavi z neustrezno prehrano, med drugim z zelo energijsko hrano, omenja tudi tako imenovani »angel wing« oziroma deformacija kril, pri kateri se konice kril obračajo navzven. Znanstvena razlaga tega pojava je sicer bolj zapletena in ga ni mogoče avtomatično pripisati enemu samemu živilu, zato trditev, da kruh neposredno povzroča deformacijo kril, ni natančna.

Še večji problem je lahko tisto, česar race sploh ne pojedo. Kosi kruha, ki ostanejo v vodi ali na bregu, začnejo razpadati. Ostanki hrane lahko prispevajo k slabši kakovosti vode, spodbujajo rast alg in privabljajo podgane ter druge živali. Ko se na istem mestu zaradi rednega hranjenja zbere veliko ptic, se poveča tudi količina iztrebkov, s tem pa obremenitev okolja. Večja gostota ptic na majhnem prostoru lahko obenem olajša širjenje bolezni. Britanska vlada je denimo pri obravnavi tveganj za aviarno influenco posebej opozorila, da lahko nenaravno zbiranje večjega števila divjih vodnih ptic poveča možnosti prenosa povzročiteljev bolezni.

Problem torej ni samo v tem, ali bo ena raca pojedla en kos kruha. Na ribniku, kjer desetine ljudi vsak dan počnejo isto, se učinek hitro sešteje. Poleg tega se ptice zaradi zanesljivega vira hrane začnejo zadrževati na območjih, kjer bi jih bilo sicer manj, kar povečuje gostoto živali in obremenitev njihovega življenjskega prostora. Nekatere občine zato obiskovalce prosijo, naj divjih ptic sploh ne hranijo.

Kaj torej storiti, če si kljub temu želimo opazovati race od blizu? Najbolj naravna možnost je, da jih preprosto pustimo pri miru. Divje race so prilagojene iskanju hrane v svojem okolju in jedo različne rastline, semena, žita ter tudi nevretenčarje. Če je na določenem območju hranjenje dovoljeno in se zanj vseeno odločimo, so primernejše manjše količine hrane, ki je bližje njihovi naravni prehrani, na primer grah, koruza, oves ali ustrezna krma za vodne ptice. Tudi pri tem pa velja: manj je več.

Kruh torej ni smrtonosni strup, ki bi ga raca pojedla in takoj zbolela. Je pa precej slabša izbira od hrane, ki jo race potrebujejo, zlasti če ga dobivajo pogosto in v velikih količinah. Če naslednjič ostane nekaj starega kruha, ga zato raje uporabimo kako drugače kot za hranjenje rac. Morda bo najbolj prijazna gesta do njih prav ta, da jim hrane sploh ne ponudimo.

Ana Zupan