Zapuščina arhitekta Dorčeta Simčiča (Izidor Simčič – Dorče, 1942-2025)

Osebni zapis ob slovesu arhitekta, ki je s svojo vizijo soustvaril identiteto Goriških brd in širše primorske krajine.

Ko govorimo o slovenski arhitekturi, največkrat omenjamo ustvarjalce prepoznavnih stavb in močnih avtorskih izrazov. Redkeje se spomnimo arhitektov, katerih delo ne izstopa z ikoničnostjo, temveč s počasno, a vztrajno kontinuiteto. Tistih, ki v ozadju soustvarjajo prostor z občutkom za lokalni prostor, ljudi in čas, ki gradijo prostore za življenje – tiho, z zvestobo krajini – in katerih prisotnost je vtisnjena v lokalni topografiji čez desetletja skrbnega dela. Dorče Simčič je bil eden takšnih arhitektov. Njegov opus je dolgotrajen dialog s prostorom, ljudmi in dediščino. Bil je arhitekt, konservator, oblikovalec, urbanist, mislec in vizionar, ki je svoj ustvarjalni lok – kljub izkušnjam v tujini – najbolj celovito uresničil doma, na Primorskem, v Goriških brdih. Kljub dolgoletnemu prijateljevanju s slovensko in mednarodno arhitekturno in oblikovalsko elito, zlasti z Vojtehom Ravnikarjem in Oskarjem Kogojem, je želel ostati anonimen.

Začetki njegove poti so bili prežeti z iskanjem novih arhitekturnih možnosti. Že med študijem je bil razpet med sodobnimi idejami Edvarda Ravnikarja in začetkom študija na kmalu ukinjeni Smeri B in kasneje in s konservatorskimi pristopi Toneta Bitenca. Njegova diplomska naloga je bila nenavadna: ne klasična mapa z risbami, temveč filmski trak in šop fotografij, ki so predstavili mobilni paviljon za počitniški Poreč, ki bi se sezonsko odpiral, zapiral, celo prestavljal. Ta revolucionarni projekt je bil leta 1972 uvrščen v publikacijo Wandelbare Dächer (Premikajoče se strehe), ki jo je izdal Otto Frei na Univerzi v Stuttgartu* kar kaže, kako konceptualno je Simčič razmišljal o arhitekturi kot odzivu na potrebe, čas in prostor. Idejo modularne zasnove osnovne celice z možnostjo faznega širjenja je črpal iz sodelovanja pri Le Corbusierjevem projektu bolnišnice v Benetkah in jo navdušen nad konceptom odprtih struktur po Johansenu vseskozi ohranjal in razvijal ter jo prepoznal v značilnosti briške arhitekture. Svoje vizionarske ideje je nadaljeval in beograjski Energoprojekt ga je zavoljo razvoja koncepta montažnih paviljonov za sezonsko rabo predvidenih za sotočje Save in Donave ter prilagodljivih tudi obmorskim lokacijam in razvoju modularnih naselij poslal v tehnološko napredno podjetje Züblin v Stuttgartu, specializirano za gradbeno prefabrikacijo. Ker naročilo ni bilo realizirano, se je zaposlil pri biroju Winkler v Esslingenu, kjer se je začelo njegovo poglobljeno zanimanje za arhitekturno dediščino.

Po osebnem povabilu direktorja ZVKDS OE Nova Gorica se je Dorče vrnil domov. Sprva je vodil revitalizacijo Posočja, predvsem vasi Breginj. Po potresu si je prizadeval za ohranitev vaškega jedra, nato pa prevzel projekt celostne prenove vasi Šmartno v Goriških brdih, danes enega najlepših naselij ob zahodni meji – v veliki meri po njegovi zaslugi. Sodeloval je tudi pri obnovah številnih kulturno zaščitenih objektov po Primorski (Škocjanske jame, galerija Rika Debenjaka v Kanalu, Mašerova hiša v Kobaridu, vojaška pokopališča, kasneje tudi cerkva in pokopališč). Po reformi spomeniške službe se je odločil za samostojno arhitekturno pot, v okviru Desse sodeloval z arhitektoma Vinkom Torkarjem in Luiso Codelia ter drugimi novogoriškimi kolegi na Prvomajski 13 v Novi Gorici, ki so bogatili primorski prostor, organizirali razstave, tkali čezmejna prijateljstva. Bil je soustanovitelj Društva primorskih arhitektov. Z ženo Tonko Simčič, gradbeno inženirko, je v nekdanjem solkanskem mlinu odprl arhitekturni studio z vinoteko Privin, opremljeno z njegovim značilnim modularnim pohištvom »Lego«.  Tu se je razvijala sinergija med prostorom, vinom in arhitekturo, ki je zaznamovala njegovo pozno ustvarjalno obdobje, ko je za domačine in uveljavljene briške vinarje snoval domačije, kleti in degustacijske prostore in s pretanjenim čutom soustvarjal arhitekturno krajino in Brda predstavil kot vinorodno pokrajino z bogato tradicijo.  Območje je bilo zaradi zgodovinskih travm, vojn, mej, politične izolacije in gospodarske zapostavljenosti osiromašeno in izpraznjeno – Dorče pa ga je s svojo vizijo znova osmislil in kultiviral. Brda so zanj postala delovni laboratorij, kjer je raziskoval, kako lahko sodobna arhitektura ne krha, temveč nadgrajuje lokalno identiteto. V Brdih, kjer se zdi, da vsaka linija vinograda sledi melodiji gričevja, je Dorče razumel arhitekturo kot tiho harmonijo prostora. Njegov nevsiljiv, a prepoznaven slog je razviden v prenovah, prizidavah in novogradnjah, ki danes oblikujejo značilno podobo Brd. Kot občinski urbanist je znal prepoznati razvojne potenciale kraja, zagovarjal povezovanje z mednarodnim prostorom in poudarjal zgodovinsko vpetost Brd v furlansko in italijansko kulturno območje. Z občutkom je prepletal sodobne rešitve z vzorci čezmejne arhitekture, hkrati pa dosledno ohranjal arhitekturno dediščino. Njegova vizija je pripomogla k prepoznavnosti Brd kot edinstvene kulturne krajine, oblikovane z mislijo na celoto – brez meja.

Leta 2017 je izdal knjigo Pot in delo nekega arhitekta, v kateri je predstavil svojo življenjsko in poklicno pot regionalno senzibilnega arhitekta. Za življenjsko delo in neprecenljiv prispevek k prostorski identiteti Goriških brd je bil Dorče Simčič upravičeno odlikovan z nazivom častnega občana.

V razmišljanjih iz časa službovanja na Zavodu je jasno zaznati njegov odnos do arhitekturne odgovornosti. V intervjuju za Primorske novice leta 1977 je dejal: »Najbrž se vsi skupaj komaj zavedamo, da prebivalci Posočja žive v neke vrste zgodovinskem času. Sedaj so dane tako materialne kot dejanske možnosti za velike spremembe. Osebno pa mislim, da naša projektiva tega velikega zalogaja ne more prebaviti in da bo s stališča ‘pokulturjenja’ okolja narejena marsikatera napaka.« To zavest o vlogi arhitekta kot varuha prostora je gojil vse življenje.  V istem tekstu pišejo: »Po postavljenem vprašanju njegov molk za premislek. Je pač tak, da se razgreje šele po daljšem času. Takrat pa je od sile temperamenten. Pravi Bric.«

Dorče, hvala vam za vse. Moj globok poklon.

_{* Otto, Frei (ed.). 1972. IL 5 – Wandelbare Dächer / Convertible Roofs. Mitteilungen des Instituts für Leichte Flächentragwerke (IL), Universität Stuttgart.}

Napisala: Ana Koršič Mravlje 

Foto: Leo Caharija, Primorske novice