Zakaj so ovce na Krku več kot le razglednica s pašnika?

Ko se z jutranjo svetlobo nad otokom Krkom dvigne veter, ki ga domačini imenujejo bura (burja po slovensko), v njegovem ritmu že stoletja hodijo tudi ovce. Ti na videz preprosti prizori čred, ki se pasejo med kamnitimi ograjami, sivko in redkim grmičevjem, niso le turistična kulisa – temveč srčika kulturne in gospodarske dediščine otoka.

Ovčjereja na Krku ni modna muha niti izumirajoča praksa, temveč živ in prilagojen sistem, ki je preživel čase fevdalnih gospodov, italijanske okupacije, industrializacije in turizma. Danes ima morda manj čred, a tiste, ki ostajajo, nosijo zgodbo.

Avtohtona ovca pramenka – skromna kraljica otoka

Na Krku se pase predvsem krška pramenka, avtohtona pasma ovce, prilagojena ostrim vremenskim razmeram, skopi paši in razgibanemu kraškemu terenu. Je manjša, a odporna ovca, ki daje kakovostno meso in mleko. In iz katerega domačini še vedno pridelujejo sir, pogosto pomešan z ovčjim in kozjim mlekom.

Pramenka se odlikuje po svoji sposobnosti, da preživi tam, kjer druge živali ne bi – na kamnitih poljih, kjer med redkimi travami rastejo zdravilne rastline, kot so žajbelj, timijan in rožmarin. In prav to – zeliščna prehrana – daje krški jagnjetini poseben okus, ki ga v Istri in Kvarnerju pogosto opisujejo kot “okus burje”.

Suhozidi in pašniki – tihi spremljevalci ovčjereje

Čeprav danes obiskovalci Krka občudujejo kamnite suhozide zaradi njihove estetske in kulturne vrednosti, so ti nastali z zelo praktičnim namenom – ločevanjem pašnikov in ograd za ovce. Suhozidna krajina je posledica stoletnega napora pastirjev, ki so kamne iz zemlje preprosto zlagali na kup – in z njimi zarisovali meje, usmerjali črede, gradili zavetišča pred vetrom.

Na pašnikih, ki so pogosto skupni, velja poseben red. Domačini se še vedno držijo dogovorjenih rokov za spust čred, medtem ko je uporaba pašnikov sezonsko omejena. To preprečuje izčrpavanje zemlje in ohranja ravnotežje med naravo in živinorejo.

Jagnjetina z okusom tradicije

Krška jagnjetina je cenjena med poznavalci – ne le zaradi okusa, temveč zaradi načina reje. Brez umetnih krmil, s prosto pašo in nadzorovano rejo, se meso razvija počasi, a zato z izrazito aromo. V številnih konobah po otoku ponujajo jagnjetino pečeno v krušni peči. Pod peko ali na ražnju – v kombinaciji s krompirjem, čebulo in lokalnim vinom žlahtina.

Letno se na Krku vzreji nekaj tisoč jagnjeti, večina jih ostane na otoku, nekaj pa jih konča na celini – predvsem na tržnicah v Reki in Zagrebu, kjer ima jagnjetina z otoka Krka posebno mesto.

Ovce na otoku Krku

Ovčjereja kot del identitete otoka

Čeprav turizem danes prinaša večino prihodkov, mnoge družine še vedno ohranjajo tradicijo ovčereje. Nekateri zaradi ljubezni do živali in zemlje, drugi iz spoštovanja do prednikov, tretji kot dopolnilno dejavnost. V vsakem primeru pa velja: ovce na Krku niso le spomin na preteklost, temveč pomemben del njegove sedanjosti.

Tudi lokalne turistične skupnosti se vse bolj zavedajo pomena ohranjanja pastirske dediščine. Prirejajo dneve ovčereje, kulinarične festivale z jagnjetino, izobraževalne poti mimo pašnikov in delavnice o suhozidih. Tako domačinom kot turistom približujejo življenje, ki ni izginilo – le nekoliko se je prilagodilo.

Ovce ne poznajo sezone – samo ritem narave

Ovčjereja na Krku je v marsičem simbol otoške vzdržljivosti, skromnosti in navezanosti na naravo. Ni industrializirana, ni bleščeča in pogosto ni niti dobičkonosna. A je resnična. In prav to jo dela dragoceno – kot poklon vsem, ki vztrajajo v tihem, a odločnem dialogu med človekom in otokom.

Ko boste naslednjič obiskali Krk, bodite pozorni na tisto, kar se skriva v ozadju razglednic – blebetanje ovac, vonj po zeliščih s pašnikov in spokojnost, ki jo prinaša pogled na čredo pod oljko. To ni le del krajine – to je Krk.

Objava Zakaj so ovce na Krku več kot le razglednica s pašnika? se je pojavila na Vse za moj dan.