zakaj prebrati vsaj prvi del OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE?

Zakaj bi morali Slovenci prebrati vsaj prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače

Slovenci radi poudarjamo, da smo narod, ki spoštuje tradicijo. Praznujemo kulturni praznik, skrbimo za ljudske običaje, se radi vračamo k starim pesmim in pregovorom. 

Toda ko beseda nanese na intimo naših prednikov, se zavese narodove ''sramežljivosti'' hitro spustijo do tal. Vse, kar je dišalo po spolnosti, telesnosti, grehu, je bilo desetletja prepuščeno molku.

Največja dragocenost knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je ta molk začela razbijati.

Zbirka izpovedi žensk in moških, rojenih na začetku 20. stoletja, pokaže življenje, kakršno je bilo: brez olepševanja, brez sladkih zgodb, brez blišča. Bralec dobi vpogled v vsakdan, ki ga uradna zgodovina ni popisala, saj se je stroka takšnih tem sramovala, ljudje pa o njih niso hoteli govoriti.

Prva knjiga se dotika najbolj občutljivih vprašanj: spolnih odnosov, zakonskih dolžnosti, poniževanja žensk, nasilja v družinah, skrivnih splavov, trdega otroštva. Vse te pripovedi so oblikovale generacije naših babic in dedkov.

Dokler jih ne spoznamo, ne moremo razumeti, zakaj so se skozi desetletja oblikovali določeni vzorci vedenja, ki jih nosimo v sebi še danes.

Ko beremo te zgodbe, nas presune, kako malo so bile ženske vredne. Morale so biti na voljo možu, ker je »Bog tako hotel«. Otroci, ki so rasli v takšnih razmerah, pa so  verjeli, da je tako »prav«.

Knjiga je pomembna še iz drugega razloga: daje glas tistim, ki ga nikoli niso imeli. Večina pripovedovalk so bile ženske z obrobja – kmečka dekleta, gospodinje, vdove, služkinje, pa tudi cenjene in spoštovane mestne dame.

Zakaj bi morali Slovenci knjigo prebrati?

Ker nas uči tudi ponižnosti. Ko danes tarnamo nad težkim življenjem, je vredno prebrati zgodbo ženske, ki je rodila deset in več otrok, od katerih jih je nekaj umrlo, medtem ko je bila sama pri komaj tridesetih že zdelana starka. Ko mislimo, kako hudo nam je, je dobro slišati glas punčke, ki je pri petih letih postala pestunja, pri trinajstih pa že ''ta mala dekla'', deklica za vse.

Ta knjiga je tudi dokaz, kako neverjetno močni so bili naši predniki. Kako so kljub nasilju, revščini in sramoti našli načine, da so preživeli. In kako so v vsej tej stiski znali najti tudi drobce humorja, hudomušnosti, ironije.

če bi danes imeli do intime drugačen odnos, kot ga imamo, bi bila ta knjiga obvezno branje vsake generacije. Ne kot učbenik, temveč kot opomin. 

Branje nas ne pusti ravnodušnih.

Ko pridemo do zadnje strani, se vprašamo: kako bi se naša razvajena družba s permisivnimi pogledi na na svet, znašla v tistih razmerah? Kako bi živela moja mama, če bi se rodila trideset let prej? Kako bi bilo videti moje otroštvo brez elektrike, brez tople vode, brez pravice do besede?

Ogenj, rit in kače niso za igrače, ni le knjiga o intimi prednikov. Je knjiga o nas, o našem spominu na življenje najšibkejših, je knjiga o moči preživetja.

 Če teh zgodb ne poznamo, ne moremo razumeti, zakaj smo danes taki, kot smo.

vir