SPLAV

Legalni in ilegalni splavi v prvi polovici 20. stoletja: kako je v resnici potekalo

Pravna slika med 1900 in 1950 je preprosta: v večini držav je bil splav kaznivo dejanje, dovoljen kvečjemu »za rešitev življenja matere«. Izjema je bil kratek sovjetski intermezzo (legalizacija 1920–1936), sicer pa so ženske povsod živele med zakonom, sramom in nujo. Tudi pri nas je bil splav do vojne in še dolgo po njej kazniv, z redkimi izjemami. Ženske, ki so želele splaviti, so morale pred posebno komisijo, ki je ali pa tudi ne, splav odobrila. Ni bilo malo zdravnikov, ki so ga opravljali brez narkoze. 

Kako je potekal legalni (terapevtski) splav

• Kdaj in zakaj: huda bolezen, huda krvavitev, sepse, življenje ogrožajoča nosečnost.

• Kdo je odločal: praviloma zdravnik ali konzilij (»komisija«), ki je podpisal, da gre za rešitev življenja.

• Kje: v bolnišnici.

• Kako: v prvem trimesečju so to storili z dilatacijo in kiretažo – mehansko razširjenje materničnega vratu, nato ostrgavanje votline. Včasih so uporabili laminarije (suhe morske alge) za počasno širjenje.
  V poznejših tednih so skušali sprožiti porod z zdravili (ergot, kasneje oksitocinski pripravki); v redkih skrajnih primerih tudi histerotomijo (kirurški poseg podoben carskemu rezu).

• Tvegano, a urejeno: aseptika, eter ali kloroform kot anestezija, po 1945 pa penicilin – vse to je zmanjševalo smrtnost.

Kako je potekal ilegalni splav

• Kdo: »babice«, zeliščarke, nekateri zdravniki, bolničarji, ki so se usposobili v JLA…

• Kje: kuhinjske mize, sobice nad gostilnami, zasebni stanovanja, improvizirane »ordinacije«. Vse, kar je bilo izven bolnišnice.

• Metode (brez romantike):

• Mehanske: vstavljanje palčk, katetrov, “igel”, včasih kar kuhinjskih predmetov; perforacija maternice in krvavitev sta bili pogosti.

• Kemične: intrauterini izpirki z milnico, kisom, raztopinami (tudi razkužili). Posledice:opekline, okužbe, zastrupitve.

• Zelišča: pelin, ruta, peteršilj,– z negotovim učinkom in realnim tveganjem odpovedi jeter/ledvic.

• »Splav na črno« + bolnišnica: pogost scenarij je bil, da je ženska namenoma sprožila nepopoln splav, potem pa prišla na oddelek z diagnozo »spontani splav« – tam so ji rešili življenje. Vsi so vedeli, nihče ni spraševal.

• Denar in strah: plačalo se je z gotovino, zlatom, z delom. Vedno je bil prisoten strah pred policijo, sodiščem, župnikom – in pred smrtjo.

Zakaj so bile ilegalne poti smrtonosne

• Sepsa (»septični splav«): nesterilni instrumenti, umazane raztopine, zadržani koščki tkiva. Brez antibiotikov je to pogosto končalo usodno.

• Krvavitve in perforacije: ko je igla šla predaleč, je sledila krvavitev, tudi zastrupitev in smrt v hudih mukah.

• Neplodnost: poškodbe maternice in jajcevodov so zapirale vrata prihodnjim nosečnostim.

• Statistika: v številnih državah so ilegalni splavi sodili med vodilne vzroke materinske smrti vse do poznih 40. let; šele antibiotiki in bolnišnične kiretaže so krivuljo začeli lomiti navzdol.

Slovenija/Jugoslavija do 1950

• Pravni okvir: kaznivo, dovoljena zgolj medicinska izjema.

• Realnost: v mestih so nekateri ginekologi v strogi tajnosti delali splave; na terenu so ženske reševale z babicami, zelišči in izpirki.

Tri resnice, ki jih je treba povedati na glas

1. Ženske niso splavljale iz muhavosti, temveč iz stiske, revščine, preobremenjene družine, bolezen, nasilje.

2. Zakon ni odpravil potrebe po splavu. Ženske so se hotele znebiti otroka tudi zato, ker so ga spočele v odsotnosti moža, ker je bil mož nasilnež in pijanec, ker je bil otrok posledica incesta, posilstva…

3. Tudi po 2. sv. vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Porodniška je tr