»Meja je del mene, črta, ki hkrati ločuje in povezuje«

Najprej jo je prevzela glasba, nato pa beseda. Pesniška, v italijanskem jeziku. Benečanka po rodu in srcu. Iz Benečije je začasno odšla, zaradi študija in nabiranja novih izkušenj. Vrnila se je.

Že kot otrok ste se posvečali glasbi, na beneški šoli Glasbene matice ste študirali klavir. Občasno ste tudi peli, nato celo vodili zbor.

Vedno sem slišala, da imaš v Benečiji na en ali drug način, ko odraščaš, stik z glasbo. In to je res. Globoko v nas je glasba del naše kulture. Začela sem študirati klavir na Glasbeni matici v Špetru pri šestih letih z učiteljico Paolo Chiabudini, nato pa nadaljevala v Trstu z m. Aleksandrom Rojcem. Klavir in glasba sta me spremljali kot otroka, kot najstnico in kot mlado deklico.

V kulturno stvarnost Benečije vas je z raznimi povabili vpletel Aldo Klodič. Njemu ste tudi posvetili svojo diplomsko nalogo na tržaški univerzi.

Aldo je bil most med mano in mnogimi stvarmi in mnogimi ljudmi. Če pomislim na svoji diplomski nalogi, sta obe na različne načine posvečeni Benečiji. Odločitev, da napišem triletno nalogo o Aldu, je bila zelo naravna in spontana, želela sem na svoj način ubesediti tisto, kar je zame predstavljal. To je bilo zelo zanimivo raziskovalno delo. Aldo je bil resnično neizčrpen človek, predvsem v idejah. Lepo je bilo, da je te ideje znal tudi uresničiti, vključujoč mlade in manj mlade. Če pomisliš, da je ustvaril Senjam beneške piesmi, je vse povedano.

In tudi zdaj, deset let po njegovi smrti, menim, da so njegove besede, predvsem nekatere pesmi, zelo aktualne. To uspe tistemu, ki je po mojem mnenju povezan z resničnostjo in stvarmi, ki se dogajajo, tistemu, ki zna brati svet.

Klodič je ustvarjal v beneški govorici, ki je vi niste prevzeli. Vam je daleč?

Ja in ne. Nikoli ni bila prevladujoči jezik v moji hiši in sem ga slišala ter uporabljala v različnih kontekstih občasno, od starih staršev do nekaterih sovaščanov, šole in okolja manjšine. No, narečje je bilo naravni del okolja. Vem, da je to v Benečiji še vedno zelo občutljiva tema; moja nedvoumna resnica je, da so bila zame italijanščina, narečje (in slovenščina) vedno naravni deli mojega sveta, in so bili prav tako del mene.

Tako kot je del mene meja, ki ni nič drugega kot črta, ki hkrati ločuje in povezuje. Od tukaj smo navajeni gledati na njo predvsem kot na ločitev in manj kot na združitev, vendar je dovolj, da greš na Matajur ali na Kolovrat, da razumeš, kako naravno in geografsko je vse povezano.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku