Zakaj imajo družbena omrežja tako močan vpliv na občutek, da nikoli nisi dovolj dober?

Pritisk popolnosti na družbenih omrežjih nastane zato, ker ta okolja spodbujajo primerjanje, skrbno urejeno samopredstavljanje in stalno preverjanje odziva drugih. Ne gre le za to, da ljudje vidijo lepe fotografije, ampak za to, da začnejo svojo vrednost meriti skozi všečke, komentarje, videz in občutek, kako dobro se ujemajo z idealom. Pri mladostnikih je ta učinek pogosto močnejši, ker se samopodoba še oblikuje, vendar pritisk ne ostane omejen le na najstnike. Psihološke in javnozdravstvene smernice zato opozarjajo, da problem ni samo čas na telefonu, ampak predvsem način uporabe in vrsta vsebin.

Zakaj družbena omrežja tako hitro ustvarijo občutek, da moramo biti brezhibni?

Ker večina platform ne prikazuje običajnega življenja, ampak izbrano in pogosto popravljeno različico življenja. Uporabnik ne vidi celega dne, temveč nekaj sekund najboljšega kadra. Ko se takšni prizori ponavljajo vsak dan, se zelo hitro zgodi to, kar psihologija že dolgo pozna: človek začne svojo vsakdanjost primerjati s tujimi vrhunci. APA zato mladostnikom izrecno priporoča omejevanje uporabe družbenih omrežij za socialno primerjanje, posebej pri vsebinah, povezanih z videzom in lepoto.

Foto: Posledice primerjanja na socialnih omrežij

Pomemben je tudi mehanizem povratne informacije. V poročilu APA iz leta 2024 je zapisano, da so mladi v obdobju od približno 10. do 13. leta dalje posebno občutljivi na socialne dražljaje in povratne informacije vrstnikov. Všečki in število sledilcev zato niso nedolžen okrasek, ampak signal, ki lahko pri mladih močneje vpliva na vedenje, samovrednotenje in ponavljanje istih vzorcev. Mitchell J. Prinstein, glavni znanstveni direktor APA in profesor psihologije ter nevroznanosti na UNC, je med soavtorji teh priporočil, ki opozarjajo prav na to razvojno občutljivost mladih uporabnikov.

Kako se pritisk popolnosti gradi iz dneva v dan?

Najprej skozi videz. Laura Vandenbosch, raziskovalka medijske psihologije in soavtorica preglednega članka o družbenih omrežjih in telesni podobi, ugotavlja, da so vizualne platforme praviloma bolj problematične za telesno podobo kot bolj tekstovne platforme. V praksi to pomeni, da okolja, kjer prevladujejo slike obraza, telesa, oblačil, “glow-upov” in idealiziranega življenjskega sloga, lažje sprožijo občutek, da je treba sebe stalno popravljati.

Nato pride samopredstavljanje. Norveška raziskava med 3424 srednješolci je pokazala, da sta večja osredotočenost na samopredstavljanje na družbenih omrežjih in navzgor usmerjena socialna primerjava pozitivno povezani s perfekcionizmom. To ne pomeni, da omrežja sama “ustvarijo” perfekcionista pri vsakem uporabniku, pomeni pa, da utrjujejo okolje, v katerem postane videz brez napak, dobro urejen profil in pravilen odziv občinstva nekaj, kar človek začne jemati kot merilo lastne vrednosti.

Tretji korak je stalna možnost popravka. Fotografijo je mogoče obrezati, zgladiti, filtrirati, ponoviti. Ta tehnična možnost ni nepomembna. Vandenbosch in soavtorici v pregledu raziskav navajajo, da lahko že samo ustvarjanje in urejanje selfijev negativno vpliva na telesno podobo. Pritisk popolnosti zato ne nastaja le pri gledanju drugih, ampak tudi pri lastnem poskusu, da bi bil človek videti “prav”.

Ali drži, da so družbena omrežja problem predvsem za mlade?

Najizraziteje ga opazimo pri mladostnikih, ker se v tem obdobju samopodoba šele stabilizira. NIJZ v priročniku za preventivno delo z mladostniki poudarja, da je samopodoba močno odvisna od okolja, vrstnikov, šole in uspešnosti. Za telesno samopodobo pa posebej navaja, da vključuje primerjave lastnega videza z videzom drugih. Prav tu družbena omrežja delujejo kot ojačevalec: primerjava, ki je bila včasih omejena na šolo, razred ali ulico, je zdaj stalno v žepu.

Toda pritisk popolnosti ni samo mladostniška zgodba. Pri odraslih se pogosto prevede v drugačne ideale: popolno telo, popolna produktivnost, popoln odnos, popolna rutina, popolno starševstvo. Mehanizem pa ostane enak. Posameznik opazuje izbrane podobe drugih in dobiva občutek, da je njegova lastna realnost prepočasna, premalo zanimiva ali premalo urejena. Zato je pomembno, da tematike ne zožimo samo na najstnike, čeprav so prav oni razvojno bolj ranljivi.

Kdaj pritisk postane posebej močan?

Takrat, ko je uporaba predvsem pasivna in primerjalna. Skupno raziskovalno središče EK navaja, da je leta 2022 v EU 96 odstotkov petnajstletnikov na tipičen delovni dan uporabljalo družbena omrežja, 37 odstotkov pa jih je na njih pasivno preživelo več kot tri ure na dan. V istem poročilu je navedeno, da je bil med 22 analiziranimi državami delež petnajstletnikov z več kot tremi urami pasivne uporabe v Sloveniji 33 odstotkov. Poročilo opozarja na povezavo med intenzivno uporabo in slabšimi kazalniki duševnega zdravja, pri pasivni rabi pa avtorji izrecno izpostavijo njen potencialno večji negativni vpliv.

Foto: Preživljanje časa na socialnih omrežjih

To je pomembno, ker razbije en pogost mit. Problem ni nujno vsaka uporaba družbenih omrežij. APA je v uradnem priporočilu zapisala, da družbena omrežja za mlade niso “ne sama po sebi škodljiva ne koristna”. Njihov učinek je odvisen od vsebine, funkcij platforme, osebnih ranljivosti in okoliščin, v katerih mlad človek odrašča. Pritisk popolnosti se zato najlažje razvije tam, kjer se združijo idealizirane podobe, velika potreba po potrditvi in malo distance do tega, kar gledamo.

Kaj to pomeni v slovenskem in evropskem prostoru?

Pomeni predvsem to, da tema ni obrobna. WHO v poročilu HBSC za Evropo, srednjo Azijo in Kanado obravnava uporabo družbenih omrežij kot pomembno javnozdravstveno vprašanje pri mladih. EK pa je vpliv družbenih omrežij in pretiranega časa pred zasloni na duševno zdravje mladih izrecno postavila med prioritete za obdobje 2024–2029. To ni moralna panika, ampak odziv na podatke, ki kažejo, da je digitalno okolje postalo pomemben del psihološkega razvoja mladih.

Za slovenski prostor to pomeni še nekaj drugega: da razprava ne bi smela ostati pri vprašanju, ali telefon “dovolimo” ali “prepovemo”. Bolj smiselno je vprašati, ali mlade učimo razlikovati med resničnim življenjem in kurirano podobo, ali razumejo logiko algoritmov, ali znajo prepoznati primerjanje in ali vedo, da njihova vrednost ni odvisna od digitalnega odziva. Tudi APA v priporočilih poudarja pomen socialnomedijske pismenosti, ne le golega omejevanja časa.

Pritisk popolnosti se torej na družbenih omrežjih ne pojavi po naključju. Nastaja tam, kjer se stikajo razvojno občutljiva samopodoba, idealizirane podobe, možnost stalnega popravljanja sebe in sistem, ki nagrajuje pozornost. Zato odgovor ni v preprosti trditvi, da so družbena omrežja dobra ali slaba, ampak v razumevanju, kako delujejo na človeka, ki se z njimi primerja vsak dan.

Pripravil: J.P.

Vir: APA, NIJZ, EK JRC, WHO HBSC, BMC Public Health, Current Opinion in Psychology, Freepik, Pexels