Ali imajo otroci edinci res več težav? Razkrivamo mite in resnice

V družbi še vedno vztrajajo številni miti o otrocih edincih – da so bolj razvajeni, bolj jokavi, manj potrpežljivi ali celo manj socialni. Takšne oznake pogosto izhajajo iz stereotipov in posplošenih izkušenj, ne pa iz dejanskega razumevanja otrokovega razvoja. Res je, da edinci odraščajo v drugačni družinski dinamiki, kjer so deležni več neposredne pozornosti odraslih, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da bodo razvili vedenjske težave.

Sodobna stroka opozarja, da so razlike med otroki predvsem posledica vzgoje, odnosov in okolja, ne pa zgolj dejstva, ali ima otrok sorojence. O tem, kaj je mit in kaj resnica, smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar.

Več pozornosti staršev lahko pomeni tudi več pritiska – kako to vpliva na razvoj edincev?

Veliko edincev odrašča v okolju, kjer prejmejo več individualne pozornosti odraslih. Kako se ta povečana vključenost staršev lahko odraža v otrokovi samopodobi, občutku odgovornosti ali perfekcionizmu?

Pogosta posledica intenzivnejše pozornosti je to, da otrok prejema veliko potrditev, usmerjanja in odzivanja na potrebe otroka. Če so starši občutljivi in spodbudni, se to pogosto razvije v občutek “vreden sem pozornosti in skrbi”. Po drugi strani pa lahko v družinah, kjer je pozornost povezana z visokimi pričakovanji, nastane pogojena samopodoba, otrok se začne vrednotiti predvsem skozi uspeh ali skozi pričakovanja staršev.

Najbolj pomemben zaščitni dejavnik proti perfekcionizmu, pretirani odgovornosti ali lažni samopodobi je v tem ali so starši čustveno uglašeni na otrokove potrebe, odzive, interakcije ali se otrok počuti željenega in sprejetega kljub temu, da kaj neustreznega naredi (starši pokažejo, povedo, da je vedenje neprimerno, on pa je še vedno ljubljen, sprejemljiv, v redu) in da so starši usmerjeni na cel proces in ne le na rezultat. V takem okolju več pozornosti običajno prinaša zaščitno in ne deluje obremenjujoče.

Pomanjkanje vsakodnevnih konfliktov s sorojenci lahko vpliva na socialne veščine – ali to drži?

Ker edinci nimajo stalnih interakcij z vrstniki doma, se pogosto pojavi vprašanje, ali imajo kasneje več težav pri učenju deljenja, sodelovanja in reševanja konfliktov. Kako pomembno je to v resnici?

To ni črnobelo, torej, ne moremo z gotovostjo trditi, da imajo otroci edinci več težav v socialnih interakcijah. Predvsem lahko rečem to, da skoraj vsi edinci pogrešajo sorojence, si želijo imeti brata, sestro. Dostikrat se počutijo sami, pogrešajo več življenja v hiši, ki ga prinesejo otroci, pogrešajo bratsko/sestrsko lojalnost, branjenje. Pogrešajo, da se otroci skupaj zarotijo proti staršem, da imajo svoje skrivnosti, igro, tudi kreganje in prerekanje, pa potem zopet tesno ljubezen. Torej, to je tisto, kar edinci pogrešajo. Veliko staršev z edinci se zavedajo, da njihovi otroci potrebujejo družbo in za to tudi poskrbijo, vendar prijatelji vseeno ne morejo nadomestiti sorojencev.

Edinci naj bi bili bolj samostojni in zreli – mit ali realnost?

Pogosto slišimo, da so edinci zaradi več časa z odraslimi bolj zreli in samostojni. Ali raziskave in praksa to potrjujejo, in v katerih vidikih razvoja se to najbolj kaže?

To bi morda potrdila z vidika, da so navadno prvorojenci bolj odgovorni, samostojni (ne glede na to ali imajo sorojence ali ne). Prvi otrok šele naredi družino (starša sta tukaj še prava začetnika, se učita, sta dosti bolj previdna, nista še toliko sproščena kot kasneje pri drugem, tretjem otroku). Prvorojenec čuti to napetost, strah in to dostikrat poskrka vase – prvorojenci so načeloma bolj tesnobni, resni, odgovorni prav zaradi previdnosti staršev. In pri prvorojencih–edincih lahko tako tudi ostane. Če pa se družini čez par leti rodi drugi otrok, se družinska dinamika zelo spremeni, kar pomeni, da ima ta prvorojenec tudi izkušnjo, kako se starša spremenita –se sprostita, nista več tako zadrgnjena, previdna, prestrašena. Lahko bi rekli, da pri drugem, tretjem otroku zares začneta uživati v starševstvu.

Ključni dejavnik razvoja ni število otrok, temveč okolje – kaj to pomeni v praksi?

Stroka poudarja, da družinska dinamika, vzgojni slog in socialne izkušnje igrajo večjo vlogo kot samo dejstvo, ali ima otrok sorojence. Kaj lahko starši edincev naredijo, da podprejo zdrav socialni in čustveni razvoj otroka?

Res je, pomembno je, kako starša razvijata sebe in usmerjata družinsko dinamiko. Če sta v prvem in drugem letu še napeta, naj se tega zavedata in delata na tem, da sta čedalje bolj sproščena, da si zaupata in razvijata partnerski odnos. Družita naj se z družinami, ki imajo več otrok, da se bosta navzela sproščenosti. Predvsem pa naj ne bosta socialno izolirana oz. naj poskrbita, da bodo “odprta družina” – otroci naj prihajajo v njihovo hišo, veliko naj se družijo. Na dopust naj, na primer, vzamejo kakšnega prijateljčka s seboj in njihov otrok naj gre na počitnice k prijateljem. Veliko je možnosti, da družina lahko dobi izkušnjo odprtosti, otroci pa izkušnjo, kako drugače je, če imajo ob sebi dobre prijatelje, veliko druženja in igranja.

Zaključek: Razlike niso težava, temveč priložnost

Razlike med edinci in otroci s sorojenci obstajajo, vendar niso nujno prednost ali slabost – prej odsev različnih življenjskih okoliščin. Kot poudarja dr. Lidija Bašič Jančar, je ključno, da otrok dobi dovolj priložnosti za razvoj socialnih veščin, občutek varnosti in podporo pri oblikovanju zdrave samopodobe.

Namesto da bi se osredotočali na stereotipe, je pomembneje razumeti, da vsak otrok razvija svoje potenciale v odnosih, ki jih gradi – bodisi doma, v vrtcu ali širši skupnosti.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Ali imajo otroci edinci res več težav? Razkrivamo mite in resnice appeared first on domžalec.si.