Za ustvarjalnost režiserke Nine Rajić Kranjac je bistven konflikt (portret)

Dobitnica nagrade Prešernovega sklada, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac je v obdobju zadnjih treh let na slovenskih odrih režirala tri prebojne uprizoritve. Kot piše v utemeljitvi nagrade, predstavlja njen nezamenljivi avtorski pečat enkraten in sodoben prispevek k uprizoritveni umetnosti, obenem pa se stalno razvija in poglablja.

V obdobju zadnjih treh let je Rajić Kranjac na slovenskih odrih režirala uprizoritve Zaprta študija. “New Constructive Ethics” Ivana Viripajeva v Prešernovem gledališču Kranj, Mrakijada po dramah Ivana Mraka v SNG Drama Ljubljana in Angele v Ameriki Tonyja Kushnerja v Slovenskem mladinskem gledališču.

Vse tri so bile deležne izjemnega priznanja občinstva in strokovne javnosti. V letu 2024 sta njeni uprizoritvi prejemnici tako Šeligove nagrade za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame – Mrakijada kot velike Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev – Angeli v Ameriki. Uprizoritev Zaprta študija. “New Constructive Ethics” je veliko Borštnikovo nagrado prejela že leto pred tem.

Na svoj izjemni talent je sicer Nina Rajić Kranjac opozorila že z uprizoritvijo besedila tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič, s katerim je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo (AGRFT) in zanjo prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame leta 2015, še piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada.

Pot se začne z izbiro besedila

V intervjuju za Dnevnik je povedala, da se pot “začne že z izbiro besedila”. “Mrakijada je denimo nastala kot nekakšen nasledek raziskovanja opusa Ivana Mraka, ki sva se mu z dramaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem posvečala več let – poskušala sva namreč prebrati vse, kar je napisal, da bi iz tega obsežnega nabora morda izbrala kaj, kar bi bilo primerno za uprizoritev. Tako sva prišla do trilogije o družini, ki v vrtincih 20. stoletja tone v propad. Nit se je tu oblikovala ob razmišljanju, kako najbolje spojiti te drame – kajti Mrakove pisave ne zaznamuje le svojevrstna jezikovna inventivnost, temveč tudi nekakšno divjaštvo, s katerim kuje lastna pravila, a se jih nato sploh ne drži. Kot glavna tema se je tu vzpostavilo vprašanje osebne izbire.”

“Povsem drugače je bilo z Angeli v Ameriki, ta drama mi je bila ponujena, in ko sem brala Kushnerjevo besedilo, se mi je pravzaprav zdelo žanrsko in slogovno vprašljivo. Svetovi, ki jih odpira, ponujajo res kompleksno zgodbo, a je napisana kar nekam šaljivo, kot za Broadway – tu mi je manjkala ostrina, s katero bi avtor obračunal z dejstvom, da je bila epidemija aidsa v ZDA kar nekaj časa spregledana in pometena pod preprogo, ker je vsaj na začetku doletela družbeno skupino, ki se je tistim s politično močjo zdela nevredna določenih pravic. Prav ta krivica me je napolnila in nato postala poteza, ki je združevala celotno uprizoritev. Pri Novi konstruktivni etiki Ivana Viripajeva pa me je najbolj zanimala problematika javnega govora, v katerem izbiramo besede, a pri tem tudi marsikaj zamolčimo – to razsežnost smo v priredbi pri praktičnem delu z igralci še nadgradili,” je povedala za Dnevnik.

O trojici uprizoritev je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisano, da jih odlikujejo kompleksne odrske podobe, ki kažejo na bogato gledališko imaginacijo, sposobnost intenzivno angažirati široko razvejane gledališke kolektive, pa tudi izrazito poglobljen razmislek o temah, ki zadevajo celotno skupnost. “Njena režijska poetika je vseskozi zaznamovana z razumevanjem gledališča kot medija s širokim družbenim dometom, do katerega čuti izjemno odgovornost.” Kot še piše, “ustvarja gledališče premišljenih potez, sodobnih konceptualnih zasnov in nenehne težnje po širjenju uprizoritvene krajine”.

O vključevanju gostujočih igralcev, s katerimi redno dela, v institucionalne projekte, je v intervjuju za Večer povedala, da je nujna premisa, ki so jo gledališki režiserji in režiserke sprejeli, da morajo skrbeti tudi za to, da v projekte poleg avtorske ekipe zasedajo igralce, ki prihajajo kot gostje. “Tega se držim in se, če je le mogoče, borim za večje število gostov. Ta poteza ima veliko blagodejnih učinkov: pomlajevanje ansamblov, razvijanje kondicije, prevetritev odnosov,” je dodala.

Konflikt je bistven za njeno ustvarjalnost

Sicer pa je za njeno ustvarjalnost, kot je še povedala za Večer, “konflikt bistven, pogledati, kje tičijo nestrinjanja, kaj je tisto, kar nas razdvaja”. “Investicija je ogromna, saj je potrebno, da kdaj samo za vajo zavzamem stališče, ki ni moje osebno, temveč je nujno za predstavo. Kakor se igralcu, ki prevzame neko vlogo, ni treba nujno strinjati s človekom, ki v tekstu misli in počne določene stvari, jih pa mora izvesti. Sprejemanje te vloge ni samoumevno, ampak je v diskrepanci med tem, kdo je nekdo osebno in kdo je to v tekstu. V omenjenem trenju po mojem tiči razumevanje tistega, ki ga načeloma v vsakdanjosti ne moremo ali ne želimo razumeti, ampak ga želimo odriniti, spregledati, obsoditi,” je pojasnila.

Nina Rajić Kranjac se je rodila leta 1991 v Beogradu, osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Mariboru. Na AGRFT se je vpisala leta 2010 in leta 2017 magistrirala. Pet let po magisteriju iz gledališke in radijske režije je na AGRFT začela poučevati gledališko režijo in lani postala docentka.