ARTICLE AD
Ko se avto počasi vije po serpentinasti cesti proti jugu in se zavije z glavne magistrale na makadamski odcep, ki se vije med gostimi borovci in zapuščenimi suhozidi, človek ne pričakuje, da ga za naslednjim ovinkom čaka eden tistih prizorov, ki te prisilijo, da stopiš na zavoro. Obzorje se razširi, zrak se nenadoma zdi bolj svež, in pred očmi se razprostre zaliv, ob katerem je zraslo mesto Primošten. Kamnite hiše, zložene druga ob drugo, se zlivajo v modrino morja, ki jo iz vseh strani objemajo otočki in zeleni pas dalmatinske vegetacije.
Ni vsak dalmatinski zaliv tak. Nekateri so preprosti, lepe plaže, nekaj borovcev, par čolnov. A zaliv Primoštena je drugačen. Ima nek magnetizem, ki ga fotografija težko ujame. Pogled s hriba Gaj, kjer stoji razgledna točka, odpira široko kompozicijo, ki se riše kot mojstrovina. Tu ni le morje – tu je simfonija narave, tradicije in človeške trme, da zgradi mesto na skali, obdani z morjem.

Mesto, ki ga ne moreš samo obiskati – moraš ga doživeti
Primošten, nekoč otok, danes polotok, je kraj z dvema obrazoma. En je turistični – razglednice, plaže, restavracije z lignji in kozarcem bevande. Drugi pa je tisti skriti, ki ga začutiš šele, ko za nekaj dni pustiš avto parkiran, telefon brez signala in se preprosto vključiš v ritem kraja.
Zaliv ni le prostor, kjer pristajajo jadrnice. Je naravni oder, na katerem se odvijajo vsakdanje zgodbe ribičev, potapljačev, domačinov, ki zvečer posedajo pred svojimi hišami, in otrok, ki še vedno skačejo s pomola v morje, kot so nekoč skakali njihovi dedki. Ob zgodnjih jutrih se z ladij zasliši pok pok trčenja plastičnih zabojev z ribami. Veter z morja prinese vonj soli in timijana, in na obzorju se zbudi dan.
Zaliv ima to posebno lastnost, da je odprt proti zahodu, kar pomeni, da so sončni zahodi tukaj pravljični. Nebo ob večerih gori v oranžnih in vijoličnih tonih, in ko se sonce potopi za otoke na obzorju, se v zalivu zasvetijo barke in luči s kopnega. Ta igra svetlobe in senc ustvari atmosfero, ki bi jo v drugem kontekstu pripisali kakšni grški mitologiji.
Primošten in dih jemajoča tišina z višine
Vzpon na razgledno točko Gaj je obvezen. Pot je razmeroma kratka, a dovolj samotna, da človek pozabi, kje je parkiral. Tam zgoraj ni le razgled – je izkušnja. Tam gori ni prodajalcev magnetov, ni stojnic z školjkami, ni glasbe z radia. Le veter, pogled in tisti občutek, da je nekje pod teboj kraj, ki ima dušo.
Fotografi pravijo, da je jutranja meglica nad Primoštenom nekaj, kar ujameš le nekajkrat na leto. In če imaš srečo, se ravno ob tvojem obisku zaliv pokaže v tej svoji skrivnostni podobi – kot da lebdi v prostoru, brez časa in gravitacije.
V zalivu se vsako leto zvrsti vrsta dogodkov – regate, koncerti, plavalni maratoni. A v resnici je največji dogodek vsakdan. Ko s pomola opazuješ otroke, ki si podajajo žogo. Ko ti natakar prinese kavo in reče: »Sedi, polako.« Ko starejša domačinka v kapici prodaja smokve, ki jih je sama nabrala tisto jutro. In ko ugotoviš, da vse to ni kulisa, temveč življenje, ki je tu že stoletja.

Turizem se je razmahnil, a srce kraja bije enako
V zadnjih desetletjih se je Primošten razvijal. Prišle so vile, apartmaji, bazeni in vse, kar spada k sodobnemu poletnemu turizmu. A nekako mu je uspelo obdržati tisto, kar je večina drugih izgubila. Ni postal Betina, ni postal Zrće. Ohranil je mir, kulturo in predvsem – svoj zaliv. Ta zaliv ni le estetski presežek. Je geografski zaklad, naravna utrdba pred burjo, idealen prostor za zasidranje, in predvsem – kraj, kjer se morje in kopno zlijeta v popolno harmonijo.
Tudi zato je Primošten priljubljen med jadralci. Ni le postaja med Splitom in Šibenikom – je destinacija sama zase. Zvečer se jadralci zasidrajo, se sprehodijo po mestu, popijejo nekaj v kakšni tihi konobi, in naslednji dan ostanejo še en dan. In potem še enega. Dokler jim vetrovi ne rečejo, da je čas za naprej.
Primošten in čar, ki ga ne moreš izmeriti
Kaj dela ta zaliv tako posebnega? So to barve? Zvoki? Ljudje? Morda vsa kombinacija tega. Ali pa preprosto občutek, da je narava tu nekaj povedala, človek pa ni preveč popravljal. V dobi, ko so številni dalmatinski kraji izgubili identiteto v turistični inflaciji, Primošten in njegov zaliv ohranjata obraz, ki ni narejen za Instagram, ampak za spomin.
Ni čudno, da mnogi pravijo, da je to eden najlepših zalivov v Dalmaciji. In to ni prazna fraza. To reče tisti, ki se sem vrača že petnajst let. Tisti, ki je tu prvič poljubil. Tisti, ki je prvič zasidral barko in ugasnil motor, da bi poslušal tišino.
Na koncu pa zaliv Primoštena ostaja tak, kot si ga zapomniš – veličasten, tih, čaroben. In ko se po nekaj dneh spet odpraviš proti domu, se ne moreš znebiti občutka, da si nekaj pozabil. Morda ključe? Ne. Morda sončna očala? Ne. Pozabil si del sebe, ki ga je zaliv vzel in skril nekam med valove.
Objava Za mnoge eden lepših zalivov v Dalmaciji – pogled na Primošten, ki te zadrži v tišini se je pojavila na Vse za moj dan.