Klovn, ki nas je zaznamoval … Zakaj se odrasli še vedno bojijo barvnih lasulj?

Mavrične lasulje, široki nasmehi in rdeči nosovi naj bi v nas budili otroško veselje. A mnogi ob pogledu na klovna ne začutijo zabave, temveč grozo. Kourofobija, strah pred klovni, ni nova in ni tako redka, kot bi si mislili. Zakaj se je tako trdovratno zasidrala v kolektivno podzavest?

Klovni naj bi razveseljevali. Njihov namen ni ustrahovati ali vzbujati tesnobe, temveč sprožati smeh, dvigovati razpoloženje in razbliniti skrbi. Toda že bežen pogled v popularno kulturo in sodobne psihološke raziskave pokaže, da ima ta podoba temnejši obraz. Kourofobija, specifična fobija pred klovni, se skriva za širokim nasmehom in pisanimi oblačili. In ko enkrat dobi moč, je težko prepričati razum, da se v očeh, skritih za belo masko, ne skriva nekaj bolj srhljivega kot šaljivost.

Klovn, Foto: Pixabay

Ko otroški strah ne izgine z leti

Velik del fobij, ki jih ljudje razvijejo v otroštvu, izgine sam od sebe z zrelostjo. Otroški um, dovzeten za podobe in sugestije, pogosto pretirava v zaznavi nevarnosti. Vendar se kourofobija pri nekaterih ne razblini, temveč preraste v kroničen strah, ki se lahko pojavlja tudi v odrasli dobi. Srhljivost klovnov je danes že skoraj popkulturni fenomen, ujet med dejansko psihološko motnjo in družbenim trendom, ki se je razrasel po zaslugi filmov, knjig in družbenih omrežij.

Filmska industrija je k temu nedvomno prispevala svoj delež. Najbolj emblematičen primer je seveda lik Pennywisea v priredbi romana Stephena Kinga “It”. Klovn, ki ni smešen, temveč smrtonosen, se je globoko zasidral v kolektivni spomin. Toda korenine strahu segajo dlje od grozljivk in bleščeče umetniške maske. Klovni kot liki nikoli niso imeli enoznačne vloge. Že v času renesanse in komedije dell’arte so bile vloge šaljivcev prežete z dvoumnostjo – bili so tako zabavljači kot subverzivni opazovalci družbe, pogosto z nepredvidljivim vedenjem.

Zakaj so klovni v osnovi srhljivi?

Na videz nedolžna obrazna maska skriva resnično identiteto. Ravno ta prikrita človeškost je za mnoge najmočnejši sprožilec nelagodja. Psihologi menijo, da je ravno nejasnost čustvenega izraza tista, ki sproža notranji konflikt – vidimo nasmeh, a ne prepoznamo, ali je ta iskren ali zlovešč. Naš živčni sistem zaznava nasprotujoče si signale, kar povzroča nelagodje, ki ga možgani pogosto prevajajo v tesnobo in strah.

Nelagodje dodatno podžiga pretiravanje v telesnih značilnostih. Ogromen nasmeh, poudarjene oči, nenaravno obnašanje – vse to premika klovna iz sveta realnega v območje skoraj grotesknega. Ljudje so genetsko nagnjeni k prepoznavanju obraznih izrazov, a ko je ta zmožnost zamegljena, nastopi tesnoba. Klovn je torej človek, ki je skoraj, a ne povsem človeški – in prav v tem je njegova grozljivost.

Med fobijo in navdušenostjo

Nekatere raziskave kažejo, da se kourofobija pojavlja pri kar 12 odstotkih odrasle populacije. Mnogi med njimi se zavedajo, da njihov strah ni racionalen, a kljub temu občutijo močno nelagodje ob pogledu na klovna – tudi če gre za otroško predstavo ali mimobežni oglas. Ironično pa ravno ta strah pogosto žene ljudi k ogledu srhljivih vsebin s klovni. Grozljivke s to tematiko dosegajo visoke gledanosti, klovnovske maske pa so stalnica vsakega Halloweena. Tako se kurofobija premika med bolečo točko posameznika in zabavno tematiko množic.

Mediji in trženje so hitro prepoznali simbolni potencial klovna kot figure, ki lahko prodaja strah. V svetu, kjer postaja vse težje šokirati, klovnova maska še vedno zmore preboditi pozornost. Zaradi tega ni presenetljivo, da se podobe klovnov redno vračajo v trende – ne le kot simboli otroške zabave, temveč kot nosilci groze.

Kaj lahko stori posameznik?

Čeprav večina ljudi, ki se bojijo klovni, s tem lahko živi brez večjih težav, kourofobija pri nekaterih povzroča izogibanje določenim dogodkom ali prostorom. V skrajnih primerih lahko pride celo do paničnih napadov. Psihologi priporočajo postopno izpostavljanje viru strahu, kognitivno vedenjsko terapijo in včasih tudi pogovor s strokovnjakom za travme iz otroštva.

Toda kljub prizadevanjem za premagovanje strahu, se mnogi preprosto odločijo, da klovn pač ni zanje. Raje kot da bi izbrisali strah, se naučijo živeti z njim – včasih celo z rahlim posmehom na lastni račun. In morda je tudi to najbolj človeški odziv: sprejeti, da so nekatere stvari strašljive brez pravega razloga.

Nasmeh, ki se ne pozabi

Kourofobija razkriva, kako močno podobe in simboli vplivajo na našo podzavest. Klovn, ki je bil ustvarjen kot lik veselja in zabave, je v marsičem izgubil svoj izvorni pomen. Njegova podoba je v sodobni kulturi vse bolj prepletena s srhljivostjo, grotesknostjo in neizrekljivim strahom. In čeprav vemo, da za ličili stoji človek, naš um pogosto ne sledi logiki.

Morda pa se prav v tem skriva resnična moč klovna – ne v njegovem smehu, temveč v dvomu, ki ga vzbudi. Kjer naj bi bilo varno, se priplazi tesnoba. Kjer naj bi bil smeh, se oglaša tišina. In čeprav odrasli vemo več kot otroci, se prav ob klovnu pogosto zdi, da nikoli nismo povsem odrasli.

Objava Klovn, ki nas je zaznamoval … Zakaj se odrasli še vedno bojijo barvnih lasulj? se je pojavila na Vse za moj dan.