Z delom so preživeli

V Krekovem domu v Sodražici je na ogled razstava Z delom so preživeli, ki prikazuje najbolj prepoznavne preživitvene strategije prebivalcev Sodražice in širšega območja. Te so temeljile predvsem na kmetijstvu, izdelovanju in prodaji suhe robe ter na t. i. »krošnjarstvu« – iskanju priložnostnih zaslužkov doma in v tujini.

Ker so bili ti kraji znani tudi po bogatem rokodelskem znanju, se je konec 19. in v začetku 20. stoletja začelo izseljevanje v Ameriko. Ljudje so odhajali, da bi rešili domače kmetije, saj so bile te visoko obdavčene. Po drugi svetovni vojni se je začelo zaposlovanje v industriji. V okolici je delovala tudi tovarna Torbica, kjer so posebno pozornost namenjali zaposlovanju žensk iz širšega območja. Ženske so pomembno prispevale k dvigu življenjskega standarda ter socialnega položaja družin in skupnosti.

Kmetijstvo je ostalo vir preživetja

Pomemben vir zaslužka je bilo tudi delo v tujini, predvsem v Nemčiji. Tisti, ki so se vračali domov, so prinašali nova znanja, izkušnje in drugačne vrednote. Prepoznaven simbol tega časa je bila motorna žaga – »štilarca«, ki je postala skoraj obvezna oprema vsake kmetije. Gastarbajterji so jo prinašali iz tujine, skupaj z avtomobili. Druga polovica 20. stoletja je bila obdobje razvoja – novih gradenj, motorizacije in modernizacije kmetijstva ter celotnega gospodarstva.

»Kljub vsem spremembam pa je kmetijstvo ostalo temelj preživetja. Ljudje so si pridelali lastno hrano – krompir, fižol, mleko, maslo, jajca – in le redko imeli viške za prodajo. Takrat ni bilo razkošja, ni bilo hipermarketov in blagovnic, pa vendar se je vse preživelo – z delom in s hrano,« je dejala avtorica razstave Polona Rigler Grm iz Ribniškega muzeja.

Vse to prikazuje Maticova etno hiša v Ravnem dolu pod Novo Štifto, ki s svojimi predmeti in fotografijami predstavlja zakladnico informacij o življenju družin v prejšnjem stoletju.

Poučna razstava, ki nagovarja mlajše

Del te razstave je odslej na ogled tudi v Sodražici. Med eksponati so predmeti, ki ponazarjajo osnovne dejavnosti: škaf, rešeto, ribežen, parnik, keblica in mnogi drugi.

»Največja vrednost razstave je v tem, da s temi predmeti izobražujemo tudi mlajše, ki teh orodij sploh ne poznajo. Njihovo življenje je popolnoma drugačno,« dodaja Polona Rigler Grm.

»Zelo sem ponosen, da so to postavili, saj je to pravzaprav podaljšek Maticove domačije, ki so jo začasno delno prenesli v središče sodraške občine. Tako bodo razstavo lahko videli tudi drugi, ne le tisti, ki pridejo v muzej,« ne dvomi gospodar, vsestranski Ivan Šega, tudi pisatelj, ki je te dni predstavil svojo novo knjigo. Ugotavlja, da je med obiskovalci več ljudi od drugod kot domačinov. »Tukaj pa bodo morda tudi domačini lažje spoznali, kako je bilo nekoč. Predstavlja se namreč življenje treh generacij naše družine – mojega deda, ustanovitelja rodbine Maticovih, očeta, ki je bil krošnjar in kasneje gastarbajter, ter mene, ki sem vse to občutil, povezal, lahko bi rekel posodobil, in živim v povsem drugačnih časih, ki so drugačni od tistih, v katerih so živeli moji predniki,« poudarja.

Pomembno je razumeti, da je bilo v vsakem obdobju življenje »normalno« po svoje – tako kot je bilo nekoč normalno, da so se ljudje preživljali z ročnim delom in krošnjarjenjem, je danes normalno, da imamo službo, pokojnino …

(mgć)