Vselej na strani zatiralcev (če so le protizahodno usmerjeni)

Konflikti na Bližnjem vzhodu se širijo, krog neposredno vpletenih akterjev se veča. Tako smo bili pred kratkim priča zračnim spopadom med Izraelom in Iranom, ki so trajali dvanajst dni in so terjali okoli tisoč smrtnih žrtev, v veliki večini na iranski strani, kjer je bilo ubitih tudi nekaj najvišjih vojaških poveljnikov. Temu je sledil še ameriški napad na iranske jedrske objekte (pa iranski povračilni napad na ameriško oporišče v Katarju). Nastopilo je sicer premirje, kar pa nikakor ne pomeni, da se je situacija uredila. Nasprotja med vpletenimi stranmi so še vedno izjemno velika, tako da so videti nepremostljiva.

Pri tem ne gre samo za konflikt med Izraelom in muslimanskimi državami, ampak tudi med slednjimi, predvsem med šiitskim Iranom in sunitsko Savdsko Arabijo. Medtem ko je slednja – vsaj deklarativno – ameriška (in s tem zahodna) zaveznica, se prvi predstavlja kot zaščitnik islamskega sveta pred “zahodno nevarnostjo”. Poleg tega imajo vse velike svetovne sile na tem območju svoje interese. Rusija, delno tudi Kitajska, skušata prek Irana (ta pa prek svojih satelitov, kot je libanonski Hezbolah) zajeziti ameriški vpliv.

Ob nedavnih spopadih se je zahodna vladajoča politika bolj kot ne poenotila v podpori Izraelu. To velja tudi za Evropo. Nemški kancler Friedrich Merz je celo dejal, da opravlja Izrael “umazano delo za vse nas”. S tem si je sicer nakopal jezo radikalnih levičarjev doma in v tujini. Vendar je izrekel resnico. Iranski teokratski režim, ki brutalno zatira vsakršen mišljenjski in vedenjski odklon od svojih strogih verskih dogem, predstavlja grožnjo ne samo za lastne državljane, ampak za bližnjo in manj bližnjo okolico. Aktivno namreč podpira radikalne islamiste, ki izvajajo teroristična dejanja. Med te sodi tudi Hamas, ki je lani izvedel krvav napad na Izrael. Zato je bil nedavni napad slednjega na Iran povsem legitimno povračilno dejanje; bil pa je tudi v funkciji odvračanja nevarnosti, saj se iranski režim deklarativno zavzema za uničenje judovske države. Zato je zelo naivno, če kdo verjame trditvam njegovih predstavnikov, da služi njihov jedrski program samo miroljubnim namenom. Če bi mu uspelo razviti jedrsko bombo, ni mogoče izključiti, da je ne bi bil pripravljen uporabiti.

A če se je večina zahodnih voditeljev – vsaj implicitno, če že ne odkrito – postavila na stran Izraela, to ne velja za vladajočo slovensko politiko. Tako predsednica države Nataša Pirc Musar kot premier Robert Golob – ki med seboj nikakor nista v dobrih odnosih – sta se združila v obsodbi izraelskega napada na Iran. Temu je sledila celotna vladajoča koalicija, kar je v skladu z “neuvrščeno” zunanjo politiko aktualne vlade, ki vse bolj opušča privrženost Zahodu in spominja na tisto v Titovi Jugoslaviji. Levi politiki so se znova pridružili nepogrešljivi “kritični intelektualci” in pozvali k ukrepanju zoper izraelsko agresijo, pri čemer niso z besedo obsodili zločinov iranskega režima. Gre za bolj ali manj isto druščino, ki je najprej podprla ruskega samodržca Putina, potem Hamasove teroriste, sedaj pa iranske ajatole. In kaj je vsem tem skupno? Zavračanje demokracije, teror, sovraštvo do Zahoda!

Takšno početje sicer ni slovenski unikum, saj se vedno bolj razrašča po zahodnem svetu. Obstaja določen krog ljudi – predvsem iz vrst levičarjev – , ki se je pripravljen solidarizirati z malodane katerim koli zatiralskim režimom (tudi če je še tako brutalen), samo da je dovolj protizahoden. Pri nas pa je glede na desetletja trajajočo komunistično indoktrinacijo, ki ji je sledil “mehki prehod” v demokracijo in je v praksi pomenil ohranjanje mnogih načel iz prejšnjega režima, situacija še bolj problematična. Ljudje, katerih vodilo je odpor do zahodne ureditve, imajo namreč oporo v nosilcih oblasti.

Dr. Matevž Tomšič