Koliko je sploh še Slovencev? Zgodba o zlorabah slabega zakona o tujcih

Afero s t. i. “izbrisanimi” slovenska levica predstavlja kot nek črn madež slovenstva, čeprav v resnici posredno kaže ravno obratno: je najsvetlejša točka slovenstva, saj smo Slovenci tiste res prave begunce, potrebne pomoči, vedno bili pripravljeni sprejeti medse. Hkrati pa tabele priseljevanja kažejo, da je v Sloveniji veliko večje število tujcev, kot so uradne oblasti pripravljene priznati. 

Uporabnik spletnega omrežja X Matjaž Štajner je izpostavil, kaj zadeva izbrisani v resnici kaže: to, da so naši starši ob osamosvojitvi leta 1991 medse mirno sprejeli 223.698 tujcev, nato pa drugič pa to, da so naši starši v samostojni Sloveniji medse sprejeli še večjo množico priseljencev leta 2002, ko je prišlo do drugega masovnega preseljevanja ljudi z območja bivše Jugoslavije.

Leta 2002 je prišlo do popolne redefinicije pravnih izrazov “Slovenec” in “tujec”, državljanstvo pa je dobilo dodatnih 108.975 tujcev. Od tega jih je bilo 25.671 uradno že “izbrisanih”, dodatno pa je državljanstvo dobilo 83.304 tistih, ki leta 1992 niti izbrisani niso uspeli biti, ker se do osamosvojitve 1991 še niso uspeli preseliti v Slovenijo. Slovenija je torej doživela dva vala domnevne popolne asimilacije tujcev v Slovenijo, ko so naenkrat vsi postali “slovenski državljani”.

Aleksandar Todorović je bil predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (Foto: STA)

Upravne enote ne izvajajo Zakona o tujcih

Kot pa opozarja Štajner, naj bi Zakon o tujcih Slovencem končno zagotovil, da podarjanja državljanskih pravic v Sloveniji ne bo nikoli več. Vzpostavili so se rigidni mehanizmi in pravila, kdaj tujec sploh lahko prejme začasno in stalno prebivališče, a je zakon postal povsem irelevanten, ker ga nižja birokracija dejansko ne izvaja. Upravne enote – te so v resnici le izpostava ministrstva za javno upravo v lokalnem okolju – zakona ne izvajajo v delu, ki tujcem z bivališčem nalaga obveznost zagotavljati zadostna sredstva v času bivanja, zato se za tujce aktivira socialna denarna pomoč  – čeprav Zakon o tujcih določa, da tujci do nje niso upravičeni oz. bi njihov dohodek ves čas bivanja moral biti nad cenzusom za denarno pomoč, saj jim v nasprotnem primeru grozi deportacija.

Koliko je tujih “obiskovalcev”?

Trenutno je zakonito prispelih novih tujcev s papirji v Sloveniji znova 234.070, a ta številka ne zajema zajema tistih, ki so zaradi odprte meje zgolj na “obisku”. Ker registri niso urejeni, število obiskovalcev ni znano, iz zgodovine pa lahko sklepamo, da je okoli 100k (torej bi lahko bilo “tujcev po državljanstvu” v Sloveniji tudi že okoli 334k oz. “tujcev po narodnosti” okoli 628k). Pri čemer Štajner izpostavlja, da bi tisti na obisku lahko dokazali, da bivajo v Sloveniji, podobno kot nekoč izbrisni, in so tako upravičeni do državljanstva. Zaradi tega ocenjuje, da uradna vladna statistika močno podcenjuje delež tujcev, ki naj bi jih bilo deset odstotkov, medtem ko sam ocenjuje, da je delež že presegel 25 odstotkov. Menim, bi je bilo avtohtonih Slovencev leta 2024 le še 1,6 milijona, “tujcev po narodnosti”  (t. i. “obiskovalcev”) pa že 528 tisoč.

Slika je simbolična (Foto: STA)

Migrantski turizem

Migrantski turizem, ki ga izpostavlja Štrajner, je predvsem posledica tega, da Slovenijo tujci – predvsem iz držav bivše Jugoslavije – zaradi dokaj dobrosrčne socialne države uporabljajo za socialni turizem prek inštituta združitve družine, kjer t. i. “gastarbajterji” v Slovenijo po določenem obdobju bivanja pripeljejo še žene in otroke, potem pa jih v Sloveniji ustvarijo še nekaj, žene ostanejo doma kot gospodinje, priklopljene na bajne prihodke za družine z več otroki. Res je, da Upravne enote pogosto ne upoštevajo preživetvenega cenzusa, a obstaja tudi druga težava: cenzus je postavljen prenizko. Tudi ko ga tujec upošteva (včasih tudi tako, da si začasno sredstva prenese s tujih računov s pomočjo sorodnikov), to še zdaleč ni dovolj za preživetje štiri-, pet- ali celo šestčlanskih družin. Na koncu seveda računajo na to, da bodo poleg svoje plače (ki uradno predstavlja mejo preživetja), dobili še socialno pomoč.

Rešitev bi bila izredno enostavna, uporablja jo namreč več evropskih držav: inštrument združitve družine po zakonu o tujcih bi vseboval še enostavno dopolnilo: člani, ki jih s sabo pripelje tujec, so izključno odgovornost tujca, slovenska država zanje ni odgovorna, niti ko ti pridobijo dovoljenja za stalno bivališče. Kar naenkrat Slovenija ne bi bila več priljubljena destinacija, ne za bližnjevzhodne migrante in ne za revne prebivalce bivših republik.

I. K.