»Vse, kar potrebujete, je pogum« – zgodba prostovoljke Beatrice

Beatrice, 19-letna ustvarjalna Italijanka, je marca prišla v Domžale kot prostovoljka Evropske solidarnostne enote. V mladinskem centru aktivno sodeluje pri številnih dejavnostih za mlade, se uči slovenskih navad in izkušenj, ki bogatijo njeno osebno in poklicno pot. V pogovoru je spregovorila o svojih motivacijah, začetnih vtisih, izzivih in tem, kako jo je prostovoljstvo v tujini navdihnilo za prihodnost.

Kako bi se predstavila našim bralcem? Kdo si, od kod prihajaš in kaj rada počneš?

Moje ime je Beatrice, ali preprosto Bea. Stara sem 19 let in sem zelo kreativno in energično dekle, z veliko strastmi in hobiji. Všeč mi je vse, kar je povezano z umetnostjo. Rada igram glasbila, fotografiram, rišem in še veliko več. Marca sem prišla v Domžale, da bi sodelovala v projektu Evropske solidarnostne enote (ESC). Zahvaljujoč temu projektu sem bila sprejeta kot prostovoljka v mladinskem centru (CZM) v mestu, kjer vsak dan uživam v delu z mladimi, igranju z njimi in sodelovanju v novih dejavnostih.

Kaj te je motiviralo, da si postala prostovoljka v tuji državi in kako se je odzvala tvoja družina, ko si jim povedala, da greš v Slovenijo?

Ob koncu srednje šole sem se morala soočiti z dejstvom, da v Italiji ni veliko priložnosti za mlade izven univerzitetne kariere. To me je spodbudilo k razširitvi iskanja izven državnih meja. Sprva sem se v tem procesu počutila osamljeno, a nato sem se pogovorila s starši, ki so mi nudili podporo. Oče mi je predlagal ogled spletnega portala Evropske solidarnostne enote, kjer sem se znašla pred svetom novih priložnosti za zelo različne izkušnje, tako v Evropi kot drugod. Od vseh projektov smo skupaj s starši izbrali tega v Domžalah. Lahko rečem, da so bili ljudje, ki so mi stali ob strani med tem iskanjem, zelo pomembni. Pomagali so mi obvladati čakanje in vso birokracijo. Starša sta bila zelo vesela in ponosna, ko sta izvedela, da bom odšla na to izkušnjo.

Kakšni so bili tvoji prvi dnevi v Domžalah? Se spomniš kakšnih posebnih trenutkov?

Moji prvi dnevi tukaj v Sloveniji so bili polni čustev. K sreči so me v Slovenijo pospremili oče ter nekateri prijatelji in je bilo prve dni tako malo lažje. Še vseeno se je bilo težko posloviti, čeprav sem vedela, da se podajam v “odraslo” izkušnjo. Ko sem prvič prišla v CZM, so me kolegi in mladi v centru toplo sprejeli. Prijetno sem bila presenečena, da veliko otrok in mladostnikov zelo dobro govori angleško, kar mi je olajšalo komunikacijo z njimi. Na splošno sem se takoj počutila udobno; Domžale so mesto, precej podobno tistemu, v katerem živim v Italiji, zato nisem čutila posebnih razlik, razen dejstva, da so tukaj trgovine ob nedeljah zaprte, na kar se moram še vedno navaditi.

Kako ti je všeč slovenska kuhinja? Si že kaj poskusila? Kaj pa tvoje preživljanje časa tukaj?

Slovensko kuhinjo sem že poizkusila in mi je bila všeč. Še bolj sem želela spoznati kulinariko Slovenije, zato sem prosila sodelavki, da me naučita skuhati nekatere tipične jedi. Bilo je zelo zabavno. Sicer sem tip človeka, ki je zelo rad doma; ven ne hodim zelo pogosto, raje ostajam v hostlu, kuham, igram glasbo in se sproščam. Ko nisem v CZM, rada igram odbojko na mivki na igriščih blizu hostla.

Kako izgleda tvoj tipičen dan v mladinskem centru? Kaj ti je pri delu najbolj všeč?

Običajno začnem ob 9:00. Občasno grem s sodelavko Tino na infotočke v osnovnih šolah, kjer z igrami in dejavnostmi predstavljamo CZM otrokom. Sicer pripravljam načrt za aktivnosti, plakate ipd. Mladostniki pridejo po koncu pouka in takrat začnem organizirati načrtovane popoldanske dejavnosti (igre, delavnice, ustvarjanje).. Zelo uživam v delu z mladimi – nikoli ni monotono in vedno najdejo način, da te nasmejejo.. Čeprav sem ob koncu dneva utrujena,, se počutim zadovoljno in srečno.

Kaj si se do sedaj naučila – o sebi, delu z mladimi in skupnostjo? Kako bi opisala mlade, s katerimi delaš? Se razlikujejo od italijanske mladine?

Vsekakor je bil eden največjih izzivov, s katerimi sem se soočila ta, da živim sama. Naučiti sem se morala upravljati s časom, preoblikovati trenutke dolgčasa v nekaj bolj konstruktivnega. V CZMju pa se učim, kako načrtovati in izvajati različne vrste dogodkov in delavnic, loviti roke, organizirati dejavnosti in komunicirati z ljudmi na različnih področjih. V Italiji sem že imela delovne izkušnje z otroki, in ta projekt mi je omogočil, da sem svoje spretnosti na tem področju še dodatno razvila. Lokalne mladina se od italijanske ne razlikuje; mladi, ki sem jih spoznala tukaj, so me takoj zelo spomnili na tiste, s katerimi sem že prej delala.

Kako si izvedela za program ESC? Bi ga priporočila drugim mladim? Zakaj?

Prijava na ta projekt je bila ena najboljših odločitev, ki sem jih lahko sprejela; pomaga mi rasti in razvijati številne uporabne veščine pri delu in v vsakdanjem življenju. Prijava je bila precej enostavna. Preko spletnega portala se je mogoče prijaviti na več projektov na različnih področjih. Na voljo je stotine priložnosti, ki se razlikujejo po trajanju, nalogah, zahtevanih veščinah in vrsti. Mislim, da je edina stvar, ki je resnično potrebna za sodelovanje, pogum, da se poglobiš v novo izkušnjo. To vrsto izkušnje vsekakor priporočam vsem svojim vrstnikom. Tovrstni projekti vodijo k razvoju novih veščin in zavedanju lastnega potenciala in omogočajo obisk novih krajev, spoznavanje novih kultur in doživljanje različnih lokalnih realnosti.

Kako je ta izkušnja vplivala na tvoje razmišljanje o prihodnosti? Bi se kdaj vrnila v Slovenijo – kot prostovoljka, turistka ali morda trajno?

Ta izkušnja mi je odprla oči za nova karierna obzorja, kar me je spodbudilo k razmišljanju o novih možnostih, vendar bom najbolj pogrešala ljudi, ki sem jih srečala med tem čudovitim potovanjem. Če se bom spet znašla v Sloveniji (kar je verjetno, morda med počitnicami), se bom vsekakor poskušala ustaviti in pozdraviti.

Kaj bi povedala nekomu, ki razmišlja o odhodu na prostovoljni projekt v tujino, a še ni zbral poguma?

Vsem, ki bi želeli imeti takšno izkušnjo, kot jo imam jaz, vendar se še ne počutijo samozavestne, svetujem, naj prosijo nekoga, ki je to pot prehodil, da jim pove o svoji izkušnji, saj sem prepričana, da je veliko razlogov za obotavljanje mogoče razrešiti s pogovorom in tako, da najdejo nekoga, ki mu lahko postavljajo vprašanja.

Ali imaš “posebno” sporočilo za organizacijo, ki te je gostila, in tudi za druge prebivalce Domžal?

Rad bi se zahvalila vsem, ki so me tukaj sprejeli, celotnemu osebju CZM, ki me podpira na tej pustolovščini, mladim v centru, ki me vsak dan motivirajo, da delam veliko različnih stvari. In zahvaljujem se vsem ljudem blizu mene, ki so mi omogočili, da sem se podala na to potovanje

Vsi mladi, ki vas zanima podobna izkušnja v tujini, se lahko obrnete na Center za mlade Domžale. Pridite v mladinski center ali pišite na tamara@czm-domzale.si in bomo skupaj pogledali katere priložnosti se vam ponujajo. Prav tako smo vam na voljo za druga vprašanja, ki se tičejo mednarodnih projektov.

Projekt sofinancira Evropska unija.

The post »Vse, kar potrebujete, je pogum« – zgodba prostovoljke Beatrice appeared first on domžalec.si.