Vizualno odličen, zgodba pa »TAKO TAKO«

Tretji del Avatarja nadaljuje s čudovitim prikazom oddaljenega sveta, na katerem »štalo« delamo ljudje. No, prvih vtisov o tamkajšnjih bitjih se še vedno nisem znebil!

Zdi se, da je bil Cameron pod močnim vplivom filmov in zgodovine ameriških staroselcev, ko je oblikoval »obnašanje« Navijev, domorodnih humanoidov na luni Pandora v ozvezdju Alfa Kentaver. Ko pogledam pripadnike ljudstva, ki se jim pridruži Jake v telesu avatarja, vidim Indijance Navaho, vodno ljudstvo je nadvse podobno novozelandskim Maorom, tokrat predstavljeno nasilnejše pleme izpod vulkana pa Komančem ali Irokezom. Dejstvo je, da so tako ali drugače vsi dobili čisto človeška čustva in vzgibe, kar ne morem reči, da je nekaj dobrega. Dvomim namreč, da so nam bitja na oddaljenih planetih tako zelo podobna! A hkrati ne pozabi, da gre za fantazijski film. Če bi bili tujci zastavljeni drugače, niti malo človeško, potem se z njimi ne bi mogli poistovetiti in jim dati prednosti pred našimi »fanti in dekleti«, ki na Pandori zganjajo to, kar v filmih o invaziji na Zemljo tujci delajo nam. Če gledaš na zgodbo iz te perspektive, potem je vse pravzaprav zelo na mestu!

Z izjemo manjše poenostavitve, ki se je avtorju pripetila v tretjem, trenutno aktualnem delu. Namesto da bi šel z zgodbo naprej, na drug del Pandore, gre pravzaprav za nekakšno nadaljevanje oziroma ponovitev drugega dela, Poti vode, s predstavitvijo novega »plemena«, ki nima težav združiti se z ljudmi proti sebi enakim. Čeprav je v osnovi takšna, vsaj ni dolgočasna. Tri ure niso malo in če rečem, da je Cameronu uspelo ohranjati in stopnjevati napetost, se nisem ravno veliko zmotil. Nekaj je sicer trmastega pametovanja in vztrajanja pri načelih, ki so skregana z resničnostjo, a na koncu se vse poklopi na pričakovan način. Če me je kaj zmotilo, potem je to uporaba klasične formule v slogu: »Dobri fantje skoraj premagajo slabe, ko se nenadoma prikažejo zavezniki. Razmerje moči se spremeni, ko so dobri že skoraj na kolenih, čudežno najdejo nove moči, da je zaključek predvidljiv!« Ničesar nisem izdal, saj je vmes še cel kup dogajanja in nepričakovanih zapletov, ki zgodbo naredijo zanimivo.

Najbrž se ne bom preveč zmotil z oceno, da so v ospredju vizualizacije flore in favne, ki nimajo veliko skupnega z zemeljsko. Računalniki so tukaj naredili svoje. Videti je, da je okolje narisano, takisto velja za živelj, a roko na srce, to nikogar ne bo zmotilo. Podrobnosti je ogromno, animacija je odlična in prikaz deluje. Na trenutke pomisliš, da bi takšno okolje, zlahka našel na planetu oziroma v tem primeru luni, na kateri cveti življenje.

Kot celota film »štima« in pomanjkljivosti v zgodbi, katere nekateri zagotovo ne boste opazili, odtehta odlična in očem všečna vizualizacija. Če ne zaradi drugega, potem pač zaradi tega ogled priporočam. Ni pa tako zelo dober, da bi na vrat in nos tekel v kino. Zdi se mi bolje počakati na objavo v Disneyjevi storitvi pretočnega videa in si ga ogledati na kakovostnem televizorju v udobju doma, kjer te ne motijo glasni komentarji »sosedov«.  

Kaj: Tretji del znanstvenofantastične sage Avatar: Ogenj in pepel (Fire and Ash)

Kje: V kinematografih in enkrat verjetno naslednje leto na pretočniku Disney+

Ocena 3,5: Vizualno odličen in všečen film z manj inovativno zgodbo. Dejal bi, da gre bolj za nadaljevanje drugega dela Poti vode kot samostojno nadaljevanje pripovedi o flori in favni lune Pandora.

Priporočilo: Prikazi bitk niso primerni za najmlajše, a v družbi starejših jim ne bodo pustili travm. Menim, da je film dovolj zanimiv in v ničemer problematičen, da bi ga komurkoli odsvetoval.

The post Vizualno odličen, zgodba pa »TAKO TAKO« appeared first on Tehnozvezdje.