Veste, kdo je človek, ki mu manjka “zicleder”? Ko je potrpežljivost več vredna kot inteligenca

Slovenščina je polna barvitih frazemov, ki izhajajo iz različnih jezikov, narečij in življenjskih izkušenj. Eden takih je “imeti zicleder”. Na prvi pogled nekoliko čuden izraz, ki zveni kot stara tehnična naprava ali pozabljen kos pohištva, pa v resnici nosi izjemno pomembno življenjsko lekcijo.

Zicleder nima nobene zveze s pametjo v klasičnem smislu. Ne meri se v IQ točkah, ne v spričevalih in ne v številu diplom. Gre za nekaj bolj preprostega, a hkrati redkega: vztrajnost, delovno kondicijo, potrpežljivost in sposobnost sesti ter ure in ure delati, brez da bi popustil.

Kaj sploh pomeni “imeti zicleder”?

Fraza izvira iz nemškega izraza Sitzleder haben, kar dobesedno pomeni “imeti usnje za sedenje”. V prenesenem pomenu gre za človeka, ki ima »debelo kožo na zadnjici« – torej je sposoben dolgo sedeti, delati, se učiti ali razmišljati, ne da bi odnehal.

V slovenski različici, tako pravijo na slovarju fran.si, se zicleder pogosto omenja v pogovornem ali narečnem jeziku, zlasti v šolskem kontekstu. Pravijo, da se “lahko vsak nauči snov na pamet, samo zicleder mora imeti”. Kar pomeni: brez vztrajnosti in potrpežljivega sedenja za knjigami ni uspeha, ne glede na talent.

Tako označuje nekaj, kar presega samo inteligenco – gre za disciplino, notranjo moč in odločnost.

Zicleder ni isto kot pamet

Če ima nekdo zicleder, to še ne pomeni, da je genialen. Morda sploh ni posebno bister. A prav takšni ljudje pogosto zmagajo. Zmagajo v šoli, zmagajo v karieri, zmagajo v življenju. Ne zato, ker bi znali več – temveč zato, ker ne odnehajo.

Danes, ko nas obkrožajo motilci vseh vrst – od telefonov do instantnih zadovoljstev – je zicleder redka veščina. Kdor jo ima, zna vztrajati v neudobju, zna se učiti uro, dve, tri. Zna dokončati nalogo, ne da bi jo preložil. In zna se soočiti s tem, da rezultat ne pride takoj.

Zakaj je zicleder danes bolj pomemben kot kadarkoli prej?

V družbi, ki poveličuje hitrost, kreativnost in bleščeče dosežke, pogosto pozabljamo, da so za vsakim uspehom ure in ure nevidnega dela. V tem smislu je protiutež sodobni kulturi “instant uspeha”.

Otroci, ki razvijejo to veščino, imajo prednost – ne nujno v tekmovalnosti, temveč v tem, da znajo premagati odpor, dolgčas in frustracijo. Odrasli, ki imajo zicleder, lažje zaključujejo dolgotrajne projekte, se poglobijo v študij ali delo in ne odnehajo ob prvi oviri.

Gre torej za sposobnost, ki ni spektakularna, a je življenjsko uporabna.

Zicleder v šoli, službi in življenju

Učitelji pogosto pravijo, da raje vidijo dijaka, ki ima “zicleder”, kot pa “genija brez fokusa”. Prvi bo naredil maturo. Drugi bo v tretjem letniku obupal.

V službi se podobno dogaja: sodelavci, ki delajo mirno, a vztrajno, pogosto dosežejo več kot tisti, ki blestijo v prezentacijah, a hitro izgubijo interes. V raziskovalnem svetu velja, da uspešni znanstveniki nimajo nujno najvišjega IQ, imajo pa ogromno “sitzfleischa” – sposobnosti, da dan za dnem sedijo, prebirajo študije, pišejo članke in analizirajo podatke.

Imate zicleder ali ne?

Nekateri menijo, da je to nekaj prirojenega. Da je del karakterja. A praksa kaže, da se lahko zicleder razvije. Ni čarobna sposobnost, temveč mišica, ki se trenira.

Začne se z majhnimi stvarmi: deset minut branja brez motnje. Potem pol ure pisanja. Potem dve uri brez skakanja med zavihki na računalniku. In nenadoma ste med tistimi, ki znajo sedeti, misliti in delati.

Zakaj je ta frazem ostal?

Zicleder je beseda, ki se ne sliši pogosto v formalnih govorih, a v vsakdanjem jeziku ostaja trdno zasidrana. Je čustveno obarvana, malo hudomušna in dovolj slikovita, da jo takoj razumemo.

V razpravah o šolskem sistemu se pogosto sliši: “Ne gre samo za znanje – zicleder je tisto, kar manjka.” In v mnogih življenjskih primerih se izkaže, da je zicleder natančno to, kar loči tiste, ki zaključijo, od tistih, ki začnejo.

Več kot stara fraza, je moderna supermoč

Svet danes potrebuje več ljudi z ziclederjem. Ne ljudi, ki znajo vžgati kot ognjemet, temveč tiste, ki znajo obstati, ko navdušenje mine. Ni dolgočasen – je tisto, kar omogoča, da zgradimo knjigo, podjetje, znanje, odnos. Brez drame. Brez žarometov. A z rezultatom.

Včasih se sprašujemo, kaj manjka. Odgovor je preprost: manjka nam zicleder. In to ni nekaj, kar kupimo – to si moramo prigarati. Sedeti, delati, vztrajati. In potem si zasluženo reči: »Imam zicleder.«

Objava Veste, kdo je človek, ki mu manjka “zicleder”? Ko je potrpežljivost več vredna kot inteligenca se je pojavila na Vse za moj dan.