VERNAKULARNA TRENJA: Med znanjem prednikov in sodobnim eksperimentom

3 hours ago 26

Med 28. junijem in 2. julijem je v Barceloni potekal Svetovni arhitekturni kongres. Srečanje, ki vsakih nekaj let v drugem mestu, v dialogu, predavanjih in razpravah poveže priznane arhitekte, krajinske arhitekte, urbaniste, raziskovalce in vodilne strokovnjake z različnih področij. Svetovni kongres je izredno relevanten, raznolik in zanimiv dogodek. Zrcali, kje se v današnjem trenutku nastaja arhitektura, katere so bistvene teme in povzame, zakaj pri sodobni arhitekturi v aktualnem trenutku in prostoru pravzaprav gre.

Kongresa se je udeležila tudi ekipa revije Outsider. V naslednjih dneh bomo objavili nekaj zapisov, nastalih na podlagi srečanj in spoznanj na letošnjem svetovnem arhitekturnem srečanju.

Jaume Mayol, TEd’A arquitectes in Leopold Banchini, studia LBA: Vernakularna trenja

Urejen in skrajšan zapis pogovora, ki je potekal med moderatorko Ophélie Herranz (NOMOS) in arhitektoma na Svetovnem kongresu arhitekture v Barceloni 2026.

Ta pogovor prinaša vznemirljivo soočenje dveh izjemnih arhitekturnih praks, ki vernakularno znanje preobražata v sodoben eksperiment. Jaume Mayol (ki skupaj z Irene Pérez vodi mallorški studio TEd’A arquitectes, prejemnika Holcim Award 2025 za trajnostno gradnjo in nagrade La Casa de la Arquitectura) ter Leopold Banchini (ženevski vizionar iz studia LBA, nagrajen z zlatim levom na beneškem bienalu in finalist za nagrado Mies van der Rohe 2026) presegata geografske in disciplinarne meje.

Namesto da bi podedovane gradbene logike – materialne ekonomije, obrtniške tradicije in podnebno inteligenco prednikov – zgolj citirala, jih oba ustvarjalca razumeta ako odprt okvir za nenehno umerjanje. Konstrukcija v njunih rokah preneha biti golo reševanje tehničnih problemov in postane čista arhitekturna sintaksa, kjer sorazmerja, stiki in surovost materialov nosijo pomen, postanejo okras in se odpovejo arhitekturnemu egu.

Ophélie Herranz : Sodobna arhitekturna praksa se prepogosto ujame v precep med sterilno kontrolo digitalnega načrtovanja in nepredvidljivo, surovo realnostjo gradbišča. Kako v svetu, obsedenem s podobami in univerzalnimi rešitvami, zgraditi nekaj, kar zares pripada svojemu kraju? Odgovor ne tiči v nostalgičnem posnemanju preteklosti, temveč v uglaševanju (Becoming Attuned) z dediščino, materiali in lokalnimi omejitvami. Oba sta zasnovala začasne konstrukcije za festival Horst, ki povezuje arhitekturo, umetnost in glasbo.

1. SLEDI

Jaume Mayol: V prvih mesecih smo za Horst poskušali popraviti obstoječi lesen objekt ateljeja Fala, ki je bil osupljivo lep. Vendar so noge paviljona, ker so bile v tleh, popolnoma strohnele. Načrtovali smo, da jih nadomestimo s kamnitimi temelji oziroma »čevlji«. Na koncu pa smo ugotovili, da to ni mogoče, ker so naročniki zahtevali več kot trikrat večji paviljon od prvotnega – zgrajen je moral biti za tisoč ljudi namesto za tristo.

Takrat smo se morali soočiti z vprašanjem neposredne ponovne uporabe. Izogibamo se recikliranju, saj to vključuje industrijske procese. Če se jim lahko izognemo, je veliko bolje. Gre za manipulacijo materiala v nov pomen. Palice smo prerezali, robove utrdili z rdečim borovim katranom proti trohnenju in to je že tretjič, ko je paviljon zgrajen iz istih kosov lesa. Na nekaterih mestih so še vedno vidne sledi rožnate barve iz prejšnje različice studia Fala. Da bi zmanjšali emisije CO 2, nismo uporabili klasičnih temeljev; stabilnost zagotavljata dve 17-tonski skali, ki smo ju našli na lokaciji, in delujeta kot protiutež. Vedno se je treba vprašati: kaj imamo že tukaj in kaj lahko naredimo s tem?

Leopold Banchini: Težko dodamkaj novega, saj delimo enako zanimanje za poetiko sledi. Sledi časa so prisotne na stavbah, to so sledi rok obrtnikov in sledi ponovne uporabe, kar je v zgodovini arhitekture zelo pogosto in izjemno močno. Superpozicija teh sledi ustvarja poezijo. Zakaj se je moderna arhitektura nenadoma odločila, da želi biti bela kocka brez sledi? Eden od razlogov je verjetno želja po brezčasnosti in univerzalnosti. Vedno sem sumničav do ljudi in arhitekture, ki želita biti univerzalni.

V našem primeru smo pri prenovi paviljona uporabili izključno material iz prejšnje različice, ničesar nismo dodali. Smo pa popolnoma spremenili razpoloženje. Namesto bleščečega, barvitega plesišča smo želeli težek in zaščiten prostor za nekakšno »neprimerno vedenje«. Ljudje so plesali na pesku, brez novih tal.

To me spominja na projekt za Beneški bienale, kjer smo v Benetke prinesli majhne koče, ki so jih nezakonito zgradili ribiči v Bahrajnu. Med procesom se je zdelo absurdno skozi vse to noro oštevilčevanje kosov in transport. Ko pa je bilo zgrajeno, je ta naplavljeni les še vedno nosil prah puščave in vonj Perzijskega zaliva. Ustvarili smo atmosfero, ki je z golo repliko ne bi mogli doseči.

Ta pripadnost pa je neločljivo povezana tudi z družbeno realnostjo gradbeništva. Gradbena panoga je danes močno odvisna od migracij, meja in globalnih neenakosti. Meje so le abstrakcija, ki je osebno ne priznavam. Ker ne delam iz fiksne pisarne, preživim ogromno časa neposredno na gradbišču z delavci. Pripadnost je namreč odvisna od pozornosti in vezi, ki jih spleteš na terenu. Skozi ta proces se moramo arhitekti nenehno učiti in hkrati »odučevati« svojih vnaprejšnjih prepričanj.

2. POZORNOST

Ophélie Herranz: To odpira čudovito vprašanje o naravi pripadnosti. Pripadnost posameznemu kraju očitno ne izhaja nujno iz trajnosti materialov, državljanstva ali dejstva, kje smo bili rojeni. Kraju resnično pripadamo takrat, ko mu namenimo dovolj globoke pozornosti, da nas ta prostor in ljudje v njem začnejo spreminjati. Delo v različnih kulturnih kontekstih od nas zahteva prav to — da se zavestno »odučimo« svojih evrocentričnih prepričanj in dopustimo, da lokalne omejitve postanejo naša največja ustvarjalna priložnost.

Leopold Banchini: Zavedati se moramo, da je naša industrija močno povezana z migracijami. Osebno preziram nacionalizem; pripadnost nima nikakršne zveze z nacionalnostjo ali mejami. Da lahko razviješ projekt, moraš biti prisoten na lokaciji in tam preživljati čas. Ker nimam klasične pisarne, se vsakič selim tja, kjer delam. Brez tega je odziv na realnost prostora zelo omejen in površinski.

Morda me prav zato tako zanima samonikla arhitektura sosesk, kjer so finančne in prostorske omejitve ogromne, hkrati pa tam ni arhitektovega ega, ki bi poskušal nekaj uveljaviti. Moj projekt v Avstraliji, sredi odročnega nacionalnega parka, je lep primer tega. Lokacija je bila dostopna le s čolnom ob visoki plimi, brez elektrike in vode. Najprej sem sam zgradil majhno kočo, v kateri sem bival, medtem ko sem razvijal končni projekt. Ker sem moral ves les pripeljati z majhnim čolnom, sem se strogo omejil na profile trdega lesa velikosti 25×25 milimetrov. Nosil sem jih v hrib in gradil ročno, brez kopanja. Omejitve iz tega mikro projekta so povsem vidne v končni večji stavbi, kjer smo uporabili več kot sto let star les turpentine iz starega pomola, ki je naravno odporen na požare in žuželke.

3. PROCES

Ophélie Herranz: V obeh vaših praksah gradnja ne pride šele po načrtovanju, ampak je del samega razmišljanja. Arhitekturno znanje ne obstaja le v risbah ali pri arhitektu, temveč biva tudi v gradbenikih, obrtnikih in tehnikah, ki so se nabirale skozi generacije. Kaj sta se naučila na gradbiščih, česar vama risbe nikoli ne bi mogle dati, in kako se vajina vloga spremeni, ko ugotovita, da arhitekturno znanje ni nikoli samo vajino?

Leopold Banchini: Ko si zamislim prostor, si predstavljam korake, ki bodo potrebni za njegovo izgradnjo. Gradnja je generativni dejavnik. Stavba je lepa, ko lahko začutiš, da je bil sam proces gradnje human – da je bila prisotna skrb in so delavci v delu uživali. Ko sem poučeval v Mendrisiu, nekateri študenti niso imeli pojma, kako težko je uliti masivno betonsko steno, zato smo začeli izdelovati modele (mock-ups) v merilu 1:1. To je takoj sprožilo razpravo o odpadkih. Če načrtuješ nekaj, kar boš moral zgraditi sam (DIY), popolnoma spremeniš svoje odločitve. Ne boš si izmišljal kotov pod kotom 48 stopinj, ampak boš izbral 90 stopinj. Naš projekt v Bahrajnu se je denimo začel z ugotovitvijo, da v lokalnem kmetijstvu ostane ogromno odpadnega listja datljevih palm, ki se uporablja za ariš — tradicionalno gradbeno metodo tkanja. Na tej preprosti ideji smo zasnovali celoten projekt.

[SLIKA 3: Tradicionalna struktura iz vejevja datljevih palm (ariš) ali detajl projekta v Bahrajnu]

Jaume Mayol: Ključna beseda je »proces«. Gradnja govori o razumevanju, kako so stvari narejene in kdo jih dela. Pri prenovi hiše v Camposu na Mallorci smo morali porušiti manjšo sobo iz lokalnega peščenca (marés). Ker je imel lastnikov brat tovarno hidravličnih cementnih ploščic, smo porušeni kamen zdrobili v gost agregat in iz njega vlili nove opeke. Materiali ne rastejo v supermarketu; predstavljati si moraš celotno pot od rezanja do klesanja.

Včasih pa te vodi kraj sam skozi procese, ki si jih prej sploh nisi mogel zamisliti. Pri cerkvi v Belgiji je ob čiščenju bližnjega vodnega jarka nastal velik kup zemlje. Hkrati smo porušili staro ruševino iz belgijskih opek in gline. To glino smo uporabili kot agregat, celotno mešanico prelili čez tisti hrib zemlje, ko pa smo zemljo izkopali, smo pod njo odkrili čudovito jamo, nov prostor. Končali smo z nečim nepredstavljivim, kar je plod poslušanja lokacije.

4. NEGOTOVOST

Ophélie Herranz: Natančnost pogosto povezujemo s kontrolo. Veliko vajinih projektov pa izhaja iz sprejemanja določene mere negotovosti. TEd’A se zanaša na ponavljanje, postopno prilagajanje in kontinuiteto podedovanega znanja. Pri Leopoldu vidimo prostor za prototipe in improvizacijo. Ali je gradbišče kraj, kjer se projekt lahko preoblikuje?

Jaume Mayol: Na gradbišču moraš biti prisoten vsak dan, za kontrolo in za improvizacijo. Tam ugotoviš, da kamni niso natanko takšne velikosti, kot si mislil. Pri polaganju zunanjega tlaka nismo imeli natančnega topografskega načrta, na tistem mestu pa je raslo drevo. Rekli smo: »Drevo ima prednost pred kamni.« Linija se je umaknila, kamen pa je postal klop.

V vsaki gradbeni plasti so vprašanja, ki si jih moraš zastaviti. Če pogledate razporeditev opek na naših objektih, so opeke na levi in desni iste, vendar v različnih položajih – ena stena je nosilna, druga predelna. Že same povedo, kakšna je njihova tektonska vloga. Ko si tam, postaneš pikolovski in se sprašuješ o vsaki posamezni opeki. S tem sprejmeš ogromno odločitev, ki izboljšajo projekt ter prizemljijo pravila, izrisana v pisarni.

[SLIKA 4: Detajl premišljene vezave opek studia TEd’A arquitectes, ki nakazuje nosilnost stene]

Leopold Banchini: To vprašanje o improvizaciji mi zastavijo skoraj vedno. Verjetno dajem vtis nekoga, ki vedno popolnoma improvizira, a to ni res. Vloga arhitekta je načrtovanje in vodenje. Ko se pri gradnji zbere 50 ljudi, moraš biti vnaprej izjemno organiziran. Dober primer so poti na Akropoli, ki jih je zasnoval Dimitris Pikionis. Nihče ni imel natančnega načrta zanje, vendar je rezultat izjemno natančen, ker je bil nekdo vsak dan prisoten na lokaciji in usmerjal polaganje. Arhitekti danes težko sprejmejo, da se bo njihova stavba spreminjala. Ko pa vidiš projekt, ki se je skozi čas prilagajal – kjer so ljudje dobili otroke in potrebovali drugo sobo –, ugotoviš, da so ti projekti najbolj zreli in najlepši.

5. PODOBA

Ophélie Herranz: Živimo v kulturi, kjer arhitekturo pogosto doživljamo prek podob. Stavbe so objavljene in deljene, vendar se zdi, da tistega najpomembnejšega ni mogoče fotografirati. Ali lahko gradbeni detajl sporoča toliko kot podoba in ali lahko gradnja sama po sebi ustvarja pomen?

Leopold Banchini: V obeh naših primerih je gradnja postala okras in resnično temelj vsega. Ko v proces vključiš nestrokovnjake, gradnja dobi pomen, ki presega končno podobo. Lahko postane velika zabava. To tradicijo skupnosti Amišev imenujemo dvigovanje skednja (barn raising), ko se vaščani zberejo in v zelo kratkem času skupaj postavijo strukturo. Zame je bilo izjemno proslaviti ta trenutek ekipnega duha, ko smo s skupino neprofesionalnih prostovoljcev v enem ali dveh tednih zgradili leseni paviljon za Hönggerberg. To bi moralo popolnoma spremeniti pogled na naše zmožnosti v arhitekturi.

[SLIKA 5: Pogled na skupnostno gradnjo ali končano leseno strukturo paviljona Hönggerberg v Zürichu]

Jaume Mayol: Če govorimo o tem, kaj arhitektura predstavlja in ali jo detajl lahko nadomešča, lahko to ponazorim na primeru stebrov. Steber lahko predstavlja klasični red, zgosti vso zgodovino stebrov na svetu in je hkrati sodoben. Naš nima kapitlja ne podstavka. Kot je v določenem trenutku rekel Tessenow: »Toda zakaj ne?« Zakaj ne bi mogli stvari narediti na drugačen, preprostejši način? Detajl stebra brez okrasja postane izjava sama po sebi.

6. MERILO

Ophélie Herranz: Želela bi zamenjati merilo. Danes oba delata na področju kolektivnih stanovanjskih gradenj. Bolj ko projekt postaja kolektiven, bolj se zdi omejen z regulativami, proračuni in standardi. Kje še najdete prostor za arhitekturo, ko je toliko stvari vnaprej določenih? Kako zgradite domačnost za anonimno skupnost ljudi?

Jaume Mayol: Želim dvigniti glas v prid starim, pozabljenim prostorom. Kje so danes prostorske niše, kotički, alkove ali zimski vrtovi? Mrtvi so, ker niso obvezni po normativih, čeprav so čudoviti. Pri socialnih stanovanjih Ibavi smo se osredotočili na dve pozabljeni sobi. Prva je »centralna soba«: velikodušen oktagon v središču stanovanja, ki nima okna neposredno navzven in ga ne moremo definirati kot jedilnico, a je najlepši prostor v stavbi. Ker nima določenega namena, se lahko v njem zgodi vse. Druga je zimski vrt oziroma južna galerija, ki deluje kot toplotna naprava – pozimi zbira toploto, poleti hladi. Tega nihče ni zahteval; to je plus, ki ga prinaša vračanje pozabljenih prostorij.

Read Entire Article