Adonis Santiago. Če bi vsi plesali, bi bilo življenje veliko lažje, bilo bi manj vojn, manj konfliktov in več lepote v svetu!

Adonis Santiago je danes eden najbolj iskanih plesalcev in pedagogov kubanskih plesov na svetu. Na našo srečo je lani za svoj novi dom izbral Ljubljano, kjer svoje znanje in izkušnje deli s slovenskimi plesalci, željnimi kubanske energije, ritma in znanja.

Kubanca Adonisa Santiaga večina pozna kot vrhunskega učitelja timbe, salse in drugih kubanskih plesov, sam vedno znova poudarja, da ga veliko bolj kot brezhibna tehnika zanima razumevanje plesa, njegova zgodovina, glasba, kultura in občutek, ki ga nosi. V sproščenem pogovoru je spregovoril o selitvi iz Rusije, življenju med tremi kulturami, družini, slovenski plesni skupnosti in o tem, zakaj verjame, da lahko ples resnično spreminja življenja.
Adonis, pred skoraj letom dni si Moskvo zamenjal za Ljubljano in v Sloveniji začel novo življenjsko poglavje, medtem ko sta žena in hčerki ostali v Rusiji. Kaj te je pripeljalo do te odločitve in kako te je to leto spremenilo osebno in profesionalno?
Za selitev v Slovenijo sem se odločil iz kombinacije osebnih in poklicnih razlogov.
V zadnjih letih sem veliko časa in energije posvetil svoji prisotnosti na družbenih omrežjih, kar mi je prineslo večjo mednarodno prepoznavnost. Zaradi tega so zame začeli kazati zanimanje organizatorji plesnih dogodkov po vsej Evropi.
Žal pa so se zaradi trenutnih geopolitičnih razmer, povezanih z Rusijo, precej zapletli tako postopki za odhod iz države kot tudi sama potovanja med Rusijo in Evropo. Zato sem začel iskati rešitev, ki bi mi omogočila več svobode pri delu, lažje potovanje in nadaljnji profesionalni razvoj. Selitev v Slovenijo je bila hkrati tudi priložnost, da kot družina poiščemo drugačno življenjsko okolje in odpremo novo poglavje.

Ko pogledaš nazaj na svoje prvo leto v Sloveniji, kaj te je najbolj presenetilo pri državi in ljudeh?
Pri Sloveniji me najbolj navdušujeta njena narava in mir. Pravzaprav mi takšne manjše države zelo ustrezajo. Po dolgih letih življenja v ogromni Moskvi sem začutil, da potrebujem spremembo. Slovenija ima čudovito geografsko lego, saj lahko v zelo kratkem času prideš do izjemno lepih krajev, ne da bi moral prepotovati dolge razdalje. Tukaj je veliko narave, svežega zraka in odprtega prostora. Ni občutka gneče, kar mi zelo ustreza. Kar pa se tiče ljudi, me je že od prvega dne najbolj navdušila njihova gostoljubnost. Imel sem srečo, da sem spoznal veliko prijaznih in srčnih ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati in ponuditi podporo. Spomnim se tudi nečesa, kar me je presenetilo že ob prihodu. Na letališču so si uslužbenci mejne kontrole vzeli čas za kratek pogovor z vsakim potnikom. Takšne drobne stvari povedo veliko. Na splošno sem dobil občutek, da so Slovenci zelo prijazni in odprti ljudje.

Pred Moskvo in Slovenijo je bila Kuba. Kakšen je bil mladi Adonis? Kako je ples prvič vstopil v tvoje življenje?
Plesati sem začel pri devetih letih in o tem, kako se je vse skupaj začelo, obstaja več različic. Sam se vedno spomnim, da sta me starša vpisala na ples po priporočilu zdravnikov. Kot otrok sem imel kronično astmo in sem bil pogosto bolan, zato so zdravniki svetovali, naj se začnem ukvarjati z neko telesno dejavnostjo, ki bi okrepila delovanje mojih pljuč. Poskusil sem več različnih športov, mama pa pravi, da sem nekega dne sam opazil skupino otrok, ki je plesala, in ji povedal, da bi se jim rad pridružil. Tako se je začela moja plesna pot. Kar se je sprva začelo kot hobi, je sčasoma postalo moj poklic. Že v otroški skupini, kjer sem plesal, smo delovali zelo resno in profesionalno. Nastopali smo po vsej Kubi in tudi v tujini, udeleževali smo se festivalov, večkrat na teden pa smo imeli treninge in vaje. Prav to me je že zelo zgodaj naučilo discipline. Medtem ko so se drugi otroci po šoli igrali na ulici, sem jaz odhajal na treninge in vaje s plesno skupino. Korak za korakom sta ta disciplina in profesionalen odnos do plesa postala del mene in me spremljata še danes.

Bi rekel, da si ti izbral ples ali je ples izbral tebe? In zakaj ravno kubanski plesi?
Čeprav sem med devetim in petnajstim letom plesal zelo resno in disciplinirano, takrat še nisem razmišljal, da bi ples postal moj poklic. Spomnim se tudi, da sem imel na začetku določene zadržke. Na Kubi sicer skoraj vsi plešejo, a še vedno obstaja stereotip, da moški ne bi smeli plesati oziroma da so moški plesalci homoseksualci. Zato mi je bilo velikokrat neprijetno povedati, da plešem. Prelomni trenutek je prišel z mojim prvim gostovanjem v Italiji. Takrat je bilo za Kubance potovanje v tujino nekaj zelo redkega, zato sem po vrnitvi nenadoma postal zanimiv za okolico. Ljudje so govorili: ‘Poglej ga, ta fant, ki pleše, je bil v Italiji.’ Opazil sem, da so me začeli gledati drugače, in skupaj s tem se je spremenil tudi moj pogled na ples. Takrat sem si prvič rekel: ‘To pa mi je res všeč.’ Ne le, da sem začel še bolj uživati v plesu, ampak sem v njem prvič videl tudi svojo prihodnost. Tako sem o tem razmišljal kot otrok. Nato sem se začel pripravljati na sprejemne izpite na Nacionalni umetniški šoli na Kubi. Uspešno sem jih opravil, bil sprejet in tam dokončal izobraževanje za profesionalnega plesalca. Če danes pogledam nazaj, lahko rečem, da sem bil jaz tisti, ki je izbral ples.

Afro-kubanski plesi so pogosto razumljeni le kot gibanje, vendar so globoko povezani z zgodovino, glasbo, duhovnostjo in identiteto. Kaj pomenijo tebi osebno?
Najprej bi rad pojasnil, da nisem specialist za afro-kubanske plese. Z njimi sem se začel resneje ukvarjati šele med študijem na Nacionalni umetniški šoli na Kubi.
Pred tem sem večinoma plesal kubanske družabne in tradicionalne plese. Afro-kubanski plesi predstavljajo posebno vejo kubanske plesne kulture in jih ne gre enačiti z drugimi kubanskimi plesnimi zvrstmi. Čeprav jih pogosto vključujem v svoje delo, ne morem reči, da so moji najljubši plesi. Res pa je, da mi dajejo veliko izraznosti, moči in energije. Elemente afro-kubanskih plesov uporabljam tudi pri timbi, sodobnem plesu in drugih plesnih slogih, saj bogatijo moj plesni izraz. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da afro-kubanski plesi niso moj najljubši plesni slog.

Kako je ples v tvojem otroštvu na Kubi vplival na vsakdan? Je bil nekaj, česar so se ljudje učili, ali nekaj, kar so preprosto živeli?
Da, za Kubance in nasploh za Latinoameričane sta glasba in ples veliko bolj naraven del vsakdana kot za večino Evropejcev. Pri nas je povsem običajno, da glasba doma igra ves dan. Prav tako so druženja in zabave ob koncih tedna nekaj samoumevnega. To je del naše kulture in našega načina življenja. Zato tudi ples dojemamo na različne načine. Lahko plešeš zgolj za zabavo, tako kot pleše večina ljudi, lahko pa se z njim ukvarjaš profesionalno. Tudi v profesionalnem svetu še vedno obstajajo določeni predsodki, odvisno od plesnega stila. Če plešeš klasični balet, lahko naletiš na kritike, podobno velja za kabaret, ki sem ga tudi sam študiral. Ta plesna stila mnogi še vedno dojemajo kot bolj nežna oziroma manj ‘moška’. Po drugi strani pa so plesi, kot so casino, timba ali reggaeton, nekaj povsem vsakdanjega. To so predvsem družabni in ulični plesi, ki so neločljiv del kubanskega vsakdana in kulture.

Selitev s Kube v Rusijo je zate verjetno pomenila velik kulturni šok. Kaj je bil največji izziv pri gradnji življenja, družine in kariere v Moskvi?
Selitev v Rusijo je bila zame nedvomno velik kulturni šok, čeprav moram priznati, da sem se razmeroma hitro prilagodil. Najprej me je presenetilo podnebje. Ruske zime so dolge in zelo mrzle, kar je bilo za nekoga, ki prihaja s Kube, velika sprememba.
Drugi velik izziv je bil jezik. Naučiti sem se moral popolnoma novega jezika, ki je zelo drugačen od španščine in drugih romanskih jezikov. Prav tako sem se moral navaditi na kulturo in način življenja severne države. Ljudje so bolj zadržani in manj čustveno odprti kot Latinoameričani. Zame je bilo precejšnje presenečenje, kako drugače se ljudje pozdravljajo, komunicirajo in navezujejo stike. Prav te razlike, podnebje, jezik in drugačna kultura, so name naredile največji vtis, ko sem se preselil iz enega sveta v drugega.

Profesionalna plesna kariera je od zunaj pogosto videti glamurozna, a prinaša tudi veliko odrekanj, potovanj in težkih odločitev. Kako usklajuješ vlogo plesalca, učitelja, moža in očeta?
Res je. Profesionalna plesna kariera, še posebej v družabnih plesih, vključuje veliko različnih stvari. To pomeni veliko potovanj, nočnih nastopov, zabav in situacij, ki niso nujno del vsakdanjega življenja večine ljudi. Na srečo je moja žena tudi sama del tega sveta, saj rada pleše. Zato zelo dobro razume vse, kar moje delo prinaša, in mi je vedno stala ob strani in me podpira. Pri hčerkah je nekoliko drugače, ker še ne moreta biti tako vključeni v moje delo. Ne moreta me spremljati na vseh potovanjih in dogodkih, čeprav bi si to morda želel. Kljub temu tudi onidve radi plešeta. Doma pogosto plešemo skupaj in z veseljem me spremljata pri plesu, ko me vidita. Tako na svoj način razumeta in podpirata to, kar počnem.

Glede na to, da si spoznal plesne skupnosti na Kubi, v Rusiji in zdaj v Sloveniji, kako bi opisal slovensko plesno sceno? Kaj so njene največje prednosti?
Iskreno, v tem letu ne morem reči, da sem spoznal celotno slovensko plesno skupnost. Najbolj sem se povezal s kubansko salsa sceno, predvsem s skupnostjo Cubana Ljubljana. In ta mi je res zelo všeč. Ena od stvari, ki me je najbolj navdušila, je, da gre za res zdravo skupnost. Zelo dobro so ujeli bistvo kubanskih plesov – sproščeno vzdušje, zabavo, medsebojno podporo, spoštovanje in veselje do druženja. Niso osredotočeni le na visoko tehnično raven plesa, ampak predvsem na to, da gradijo skupnost, ki raste in v katero je vključenih vedno več ljudi na različnih dogodkih. Prav ta energija, odprtost in povezanost so tisto, kar me pri tej skupnosti najbolj pritegne in zaradi česar se mi zdi tako zdrava in živa.

Če bi slovenskim plesalcem lahko svetoval eno stvar za nadaljnji razvoj, tehnično, umetniško ali osebnostno, kaj bi to bilo?
Pravzaprav verjamem, da si vsak sam izbere, kaj ga pri plesu najbolj zanima in kaj mu je pomembno. Zame je bistveno predvsem to, da se človek odloči plesati in da želi biti del skupnosti. Potem pa se vsak sam odloči, ali ga bolj zanima tehnična kakovost, globlje razumevanje glasbe ali pa preprosto uživanje v druženju, dobri energiji in pozitivnem vzdušju. Vsaka izbira je prava. Kot plesalec in učitelj imam seveda svoje prioritete. Zame so pomembni čistejši, natančni gibi, kakovost izvedbe in močna povezava z glasbo. Verjamem, da to plesalcem, ki želijo napredovati, veliko pomaga pri razvoju. Zato tistim, ki jih to zanima, vedno priporočam, naj temu namenijo pozornost in to razvijajo, če želijo rasti kot plesalci. Hkrati pa popolnoma spoštujem tudi vse druge načine plesa, vsak se lahko odloči, kako želi plesati, in v tem ni nič napačnega.

Kaj želiš, da tvoji učenci odnesejo s tvojih ur poleg novih gibov?
Pri svojem delu rad delim predvsem logiko, ki stoji za gibanjem.
Rad vidim, da ljudje razumejo, da ima skoraj vsak korak svojo zgodbo in pomen. Ko to razumeš, začneš ples in glasbo dojemati povsem drugače, hkrati pa se tudi globlje povežeš z občutkom, ki ga ples nosi. To je tudi zelo pomemben del tega, kar poskušam predati na svojih tečajih. Veliko pozornosti namenjam tudi čistosti gibov. Rad vidim, da plesalci razmišljajo o tem, kako izvajajo posamezne gibe in kako jih lahko naredijo bolj čiste, naravne in tehnično bolj dovršene. Na ta način postane njihov ples bolj zanimiv in izrazit. To so stvari, ki jih vedno poskušam deliti v svojih urah, skupaj z dobro energijo. Vseeno pa je zame kakovost plesa ena ključnih stvari, na katere se res osredotočam.

4. julija skupaj s Simono Vrhovec v Portorožu pripravljaš Timba delavnice. Kako je prišlo do tega sodelovanja, kaj lahko udeleženci pričakujejo in kaj te delavnice loči od običajnega tečaja? Zakaj jih ne bi smeli zamuditi?
Dogodek, ki ga s Simono pripravljava 4. julija, je zasnovan predvsem kot celostna izkušnja, ne le kot običajen tečaj, kot smo jih vajeni vsak teden. Ideja je, da skupaj prekinemo rutino, gremo ven plesat in si vzamemo čas tudi za druženje -za pogovor, skupno kosilo in morda celo kopanje na plaži. Vse to bomo delili z ljudmi, s katerimi že redno plešemo. Poleg tega želim, da se ljudje bolj povežejo s svojim telesom in razumejo, da je po plesu pomembno tudi raztezanje, skrb za telo in pozornost do regeneracije. To je ključno za boljše počutje in dolgoročno zdravje.
Zato sem k sodelovanju povabil Simono, strokovnjakinjo na tem področju, ki bo delila nasvete o tem, kako lahko po treningih bolje poskrbimo za svoje telo ter s tem zmanjšamo bolečine v hrbtu in mišicah in se učinkoviteje regeneriramo.
To sodelovanje prinaša dve plati: z mano bomo plesali, se zabavali in polnili z energijo, s Simono pa se bomo učili, kako poskrbeti za svoje telo, zdravje in dolgoročno dobro počutje. To je nekoliko drugačen, bolj celosten pristop.