Varnost skozi oči 30-letnika

Tisti, ki smo danes stari okrog 30 let, smo v večjih slovenskih mestih ali predmestjih odraščali v družbi in okolju, kjer je bila varnost nekaj povsem samoumevnega.

Beseda “varnost” nam ni budila nobenega posebnega občutka, ker smo bili vajeni, da smo med vožnjo v šolo v jutranjih radijskih poročilih poslušali predvsem o prometnih kontrolah, intervencijah zaradi motenja javnega reda in miru ter občasnih nočnih vlomih v zaprte kioske.

Seveda so se dogajali tudi posamični hujši primeri, a kljub temu nam ni bilo treba dvomiti, ali smo varni. V družbi ni bilo skrbi, ali je izhod varen ali ne; dekletom ni bilo treba dvakrat premisliti, ali lahko grejo same na sprehod. Skratka, nismo si niti predstavljali, da varnost mladim danes ne bo več samoumevna, da se običajna zabava lahko spremeni v državno tragedijo in da se za dekleta ne bo več varno sprehajati v zgodnjih jutranjih urah, kaj šele ponoči.

Radikalen obrat

Nismo si predstavljali, da bo le nekaj let kasneje slika povsem drugačna. Vrnimo se v leto 2015, ko je Evropo zajela migrantska kriza. Mnogi smo takrat opozarjali na hude posledice, ki bodo neizbežne, če se Evropa problema ne bo lotila odgovorno. Tiste, ki smo glasno opozarjali na naivno migrantsko politiko in nevarnosti nenadzorovanega migracijskega toka, so nas označili za fašiste, ksenofobe in sejalce sovraštva ter nepotrebnega strahu. Zaničevanju nas, ki smo že takrat opozarjali na nevarnosti, se nista pridružila le leva politika, temveč tudi velik del medijev, posledično pa tudi številni posamezniki, ki so naivnosti podlegli in svoj delež blatenja dodali v komentarjih na družbenih omrežjih. Zakaj? Ker smo si želeli – in si še vedno želimo – varnosti zase, za našo domovino, za naše družine in otroke. Ker želimo jasno ločevati med tistimi, ki k nam prihajajo legalno, z iskrenim namenom integracije, iskanja zaposlitve, sprejemanja kulture, spoštovanja zakonov in učenja jezika, in med tistimi, ki teh namenov nimajo.

Foto: Bobo

Zgodilo se je tisto, kar se je zgodilo na Švedskem, v Franciji, Italiji, Španiji, Nemčiji in še kje. Ob bistveno spremenjeni varnostni sliki Evrope in vse bolj tudi Slovenije se človek upravičeno vpraša: “So se tisti, ki so nas zmerjali, zavedali zmote, ki so jo zagovarjali?” Niso. In občutek, da so nekateri zelo dobro vedeli, kaj počnejo, ne pojenja.

Deset let kasneje smo tisti, ki si želimo varnosti, še vedno ksenofobi, fašisti in razpihovalci sovraštva. Kljub številkam, ki bi nas morale skrbeti, in kljub dogajanju, ki jasno kaže, da smo na točki, kjer je bila pred leti Švedska. Po njihovem ni problematično drastično slabšanje varnostne situacije v državi, temveč to, da nekateri na to opozarjamo in o tem govorimo. Tega kot starš in kot nekdo, ki je odraščal v varnem okolju, nikakor ne morem razumeti. Še huje je, ko pomislim, da imajo tudi tisti, ki si zatiskajo oči in trdijo, da je vse v redu, svoje družine in otroke.

Upajo si trditi, da lažemo in zavajamo, čeprav drugod po Evropi narodi že plačujejo visok račun za isto naivnost – naivnost, ki s časom vse bolj dobiva podobo premišljenega načrta. Ta načrt zaradi vsega, kar prinašajo ilegalne migracije, predstavlja za Evropo in posledično za nas ogromno varnostno tveganje. Tveganje in posledice, ki jih je večkrat potrdila tudi policija sama. V luči tega še toliko bolj bodejo v oči ukinitev urada za demografijo, prerazporeditev sredstev v korist migracij, znižanje zahtev za znanje slovenščine na zgolj “preživetveno raven” in drugi ukrepi, ki jih lahko mirno označimo za protislovenske.

Posledice zgrešenih politik trpijo vsi državljani

Ko k posledicam ilegalnih migracij in splošnemu porastu kriminala prištejemo še umor nedolžnega očeta v Novem mestu, ko oblast ta umor – žalostno posledico neukrepanja, dopuščanja in prepletenosti s kriminalom – označi za “tragičen padec”, se lahko vsi skupaj upravičeno vprašamo, ali si Slovenke in Slovenci res zaslužimo takšne voditelje, ki jim ni mar za naša življenja, za varnost nas, naših družin in naših otrok. To norčevanje sem doživel na lastne oči, ko so se posamezniki iz vrst vladajoče koalicije ob moji svetniški pobudi, naj tudi koprski občinski svet pritisne na vlado za ukrepanje glede varnosti in porasta kriminala, smejali in me označili za ksenofoba. Žalostno, absurdno in ponižujoče.

Kot oče in kot nekdo, ki se mu je v otroštvu varnost zdela samoumevna, menim, da smo dolžni storiti vse, da bo domovina naših otrok varna in da bo njihova prihodnost svetla – tako kot so za to poskrbeli naši starši, ko jih je poklical pogum v zgodovinskih trenutkih. Tišina, apatija in naivno zagovarjanje dokazano zgrešene politike, pod katero nastradajo pošteni policisti in nedolžni državljani – ko varujejo množice, ko ščitijo lastnega otroka ali ko tečejo v parku sredi prestolnice –, ne bodo prinesli nič dobrega. Nasprotno. To je jasen signal, da bo vsak, ki si upa opravljati svojo dolžnost in skrbeti za red, tako ali drugače kaznovan. Signal, da Slovenke in Slovenci nismo zaščiteni. Signal, da se oblast brez posledic norčuje iz ljudi, ko nam svetuje, naj se zaklepamo ali pokličemo policijo – tisto policijo, ki ji vodstvo prepove govoriti o posilstvih; tisto policijo, na katero se na intervencijah spravijo s pestmi in palicami; tisto policijo, katere pogumni pripadniki zaradi vestnega opravljanja dela doživljajo šikaniranje, medijske linče in pravne posledice, medtem ko se storilci sprehajajo prosti in se s predsednico države celo dogovarjajo, da “ne bodo več streljali” – v zahvalo pa dan kasneje spet sprožijo rafal.

Vprašanje je, ali se bomo iz spreminjajoče se varnostne slike nekaj naučili ali bomo z zaprtimi očmi pustili, da se bodo s posledicami ukvarjali naši otroci. Gre za varnost nas vseh. Gre za zavedanje, da je od tega, kako bomo zanjo skrbeli danes in komu bomo zaupali njeno zagotavljanje, odvisno, v kakšni državi bomo živeli čez pet, deset ali dvajset let – državi, za katero smo se, hvala pogumu osamosvojiteljev, osamosvojili. Ne gre več za politična stališča, nazorske razlike ali različna mnenja. Gre za to, da si je treba naliti čistega vina in priznati: vodenje moramo prepustiti sposobnim. Sposobnim zagotoviti varnost – enega ključnih temeljev države. Tistim, ki prisluhnejo ljudem, upoštevajo predloge županov, zavihajo rokave in dejansko nekaj naredijo. Ne tistim, ki ignorirajo preverjene rešitve, se stanju na terenu posmehujejo in zlorabljajo ime umorjenega, da bi popravili svoj javni vtis.

Za naše družine in otroke gre.

Jure Colja