V Parizu razstava del Pierra Soulagesa

Po pisanju spletnega portala Art Daily predstavljajo umetnikova dela na papirju, ki so sicer redko v fokusu njegovih samostojnih predstavitev, a so pomemben del njegovega opusa. Leta 1946 je začel uporabljati rjavo barvo, s katero je slikal drzne, široke poteze, ki so njegova dela takoj izpostavila znotraj takratnih abstraktnih gibanj.

Soulages se je rodil v družini obrtnikov in začel slikati že v najstniških letih. Vpisal se je na Ecole des Beaux-arts v Parizu, a je študij opustil. Pozneje se je vpisal na Ecole des Beaux-arts v Montpellierju. Spomladi 1946 se je preselil v Courbevoie, naslednje leto pa v Pariz, kjer si je uredil studio na Montparnassu.

Že njegova najzgodnejša dela so pritegnila pozornost umetnikov, med njimi Francisa Picabie in Hansa Hartunga, ter kritikov in pisateljev, tudi Michela Ragona in Rogerja Vaillanda.

Pri delih na papirju je začel z ogljem, ki ga je energično nanašal na papir. Ker ga to kmalu ni več zadovoljilo, je posegel po rjavi barvi, ki so jo sicer mizarji porabljali za barvanje lesa. Z njo je dosegal določeno prosojnost potez.

V letih 1948-1949 je sodeloval na razstavi francoskega abstraktnega slikarstva, ki je na pobudo nemškega psihiatra in zbiratelja Ottomara Domnicka gostovala v sedmih nemških muzejih. Razstava je združila deset slikarjev različnih generacij, med njimi so bili tudi nekateri pionirji abstrakcije, kot sta František Kupka in Cesar Domela.

V 50. letih je njegovo delo postalo mednarodno prepoznavno. Galerija Kootz v New Yorku je razstavljala dela, ki so bila priljubljena pri ameriških zbirateljih. V tem obdobju je redko razstavljal v svoji domovini, čeprav je galerija Berggruen v Parizu leta 1957 predstavila zbirko gvašev in akvatint, ki je takrat naredila velik vtis.

V 60. letih je ustvarjal v dveh ateljejih – v Parizu in Seteju. V tem času je imel tudi prve retrospektivne razstave v muzejih, najprej v Nemčiji, nato v ZDA in nazadnje v Parizu. Leta 1963 je bila v Galerie de France v Parizu prva razstava, posvečena izključno slikam na papirju. V tem desetletju je Soulages dajal prednost črnilu.

V 70. letih je bilo organiziranih tudi več razstav v muzejih v Latinski Ameriki, kar je utrdilo slikarjev mednarodni ugled. Leta 1973 in ponovno leta 1977 je Soulages opustil platno in se posvetil papirju.

Leta 1979 se je začela nova faza slikarstva, ki jo je Soulages poimenoval onstran črne. Platna je v celoti prekrival s črno. Glede na orodje, ki ga je pri tem uporabil – rezilo ali čopič – je bila tekstura površine raztrgana ali gladka. Slike na papirju so postale redkejše. Nazadnje se je vrnil k rjavi barvi, prostor pa je strukturiral s širokimi vodoravnimi črnimi ali rjavimi črtami. Po letu 2004 ni več uporabljal papirja.