Ustavimo poneumljanje

Večkrat sem že pisal o pametnih napravah, ki resnici na ljubo niso pametne. (Najpogosteje so to telefoni.) Dobro, kdaj že, včasih, a v veliki večini so to naprave, pa si to priznamo ali ne, ki nas uničujejo in delajo neumne.

Včasih, ko jih še ni bilo, smo otroci med vožnjo z vlakom, avtobusom ali avtomobilom opazovali okolico. Z občudovanjem, če je bilo kaj lepega, z nejevoljo, če smo opazili ob cestah, progah na stotine odvrženih plastenk ali pločevink. Navezali smo kdaj tudi stike s sovozniki, se kaj pomenili z njimi… Danes pa se vse bolj množično dogaja to, da premnogi zrejo ali so zabubani le v svoje mobilne naprave.

Nič več jim ne bom rekel pametne, ker to niso. So naprave, ki uničujejo naše otroke, vnuke in priznajmo tudi mnoge izmed nas, ki ne zmoremo več brez njih. Še kako se strinjam s Tino Maze, ki je nedavno v intervjuju za Ono rekla: »Telefoni bi morali biti 18+.« Še kako ima prav. Tako kot je alkohol prepovedan za mlajše od 18 let, pa kot so prepovedane droge, bi morali biti tudi mobilni telefoni. Čeravno se naša država, beri zdajšnja oblast, čudno vede okrog drog. Tudi marihuana je droga. Pa poglejte kaj vse sprejemajo v povezavi z njo. Noro.

Kar se mobilnih naprav, telefonov tiče gre vsaj malce v pravo smer. Malce, kajti slišim v okolici, da starši negodujejo, ker bodo imeli njihovi otroci po novem prepoved uporabe mobilnih telefonov v šoli. In bodo še bolj protestirali, če bodo učitelji njihovega malčka ujeli med poukom, kako bulji v telefon, in mu ga Bog ne daj odvzeli.

Moj zvesti bralec mi je na to temo zapisal, da so učitelji po njegovem v šolah spet brez »zob«. Po njegovem jim je dano le, da se bodo pregovarjali, če otrok ne bo hotel izročiti telefona, ne bodo pa ga smeli vzeti. Sledi papirologija, pogovori, zapisniki. Samo dodatno delo za učitelje. In po moje še prepir s starši, ki nočejo razumeti, kako nevarno je, če so njihovi otroci sužnji. Ne, ker bi morali pomiti posodo, pospraviti sobo, odnesti ven smeti, brati knjigo, ampak zato, ker so sužnji elektronskih naprav, ki poneumljajo.

Slej ko prej v takih primerih pride čas, ko starši malčku niso več kos. Včasih pomislim, zakaj ima toliko slovenskih družin štirinožne prijatelje. Ne enega, pogosto dva. Morebiti zato, ker so njim kos, otrokom pa (več) ne? Ravnokar na plaži ob morju opažam mamo treh otrok in lastnico dveh psov. Z njima se pogovarja več kot z otroki. No, s svojimi otroki se ne, ker so v svojem svetu. Zabubani v telefon. Ne v knjigo, prav tako se ne igrajo ob morju ali v morju.

Ne vem, ne trdim tega, a to, kar se dogaja z našimi otroki, po krivdi vseh nas, me navdaja z velikim pesimizmom. Pa sem po naravi optimist. Mogoče pa nas reši kakšen računalniški črv in nam na mah uniči vse pametne naprave. Kdo ve?

The post Ustavimo poneumljanje appeared first on Slovenec.