Mala poletna ekonomska šola: Več regulacije pomeni manj svobode

Ko se kak poslanec ali minister, naj bo nadobudni ali izkušen, z leve ali desne, trka po prsih in s piedestala moči hvali, koliko novih zakonov sta predlagala on ali njegova stranka, sežem po pištoli, a je na žalost nimam za pasom. Prisežem, tisti hip bi najbrž prestrelil televizor, tako sem jezen.

Taki ljudje menijo, da se njihovo politično poslanstvo meri s tem, koliko zagrenijo in omejijo življenje državljanov. Vsak zakon pomeni represijo, dobrih zakonov (regulacij) ni: so škodljivi, slabi in manj slabi. Več regulacije prinaša manj svobode, rezultat vsake regulacije je omejevanje svobode tako posameznika kot poslovanja podjetij in organizacij. Ob osamosvojitvi je bilo v Sloveniji v veljavi manj kot 1.500 zakonov in podzakonskih predpisov, danes jih je krepko več kot 25.000. Res pa je, da je morala država kot članica Evropske unije dopolnjevati zakonodajo z vsem, kar so si izmislili v Evropski komisiji ali Evropskem parlamentu. To pomeni, da krivdo za pretirano regulatornost nosijo tudi loščilci bruseljskega in strasbourškega parketa.

Regulacija ne ureja, ampak omejuje

Pogosto lahko slišimo in beremo, da regulacije (zakoni, akti, predpisi) nekaj urejajo. To se sliši prijazno in ljubko, v resnici pa gre za tipično zlorabo jezika. Nič ne urejajo. Okoli hiše človek ureja vrt, državni predpisi ali zakoni pa mu nalagajo, kako ga lahko oziroma kako ga ne sme urediti. Regulacija torej pomeni namero države (urednikov, politike), da vpliva na vedenje in delovanje posameznika (zasebnika) in organizacije. Pomeni, da predpisuje (nas sili, da nekaj naredimo), omejuje in kaznuje, nikakor ne ureja. In ker to počne oblast, je regulacija že po definiciji nekaj, kar omejuje svobodo.

Birokracija (Foto: Grok AI)

Celo matematično formulo se da iz tega izpeljati: svoboda je svoboda v absolutnem smislu minus število regulacij. Svoboda namreč ne pomeni le, da nisi zasužnjen ali zaprt, ampak pomeni, da imaš pravico misliti, govoriti in delovati, ne da bi ti drugi, predvsem vlade oziroma ljudje na oblasti, vsiljevali omejitve. In prav vsaka regulacija pomeni omejitev. Če ne bi omejevala, bi bila nepotrebna. Zakaj neki bi bilo v zakonu zapisano: to je dovoljeno, ono je dovoljeno, tretje je dovoljeno. Nima smisla.

Želja po vplivu in nadzoru nad ljudmi

Zagotovo ste ob kakšni večji prometni nesreči gledali televizijo in slišali, kako je voditelj vprašal prometnega strokovnjaka ali ministra: “Boste zaostrili zakonodajo?” Zakaj pa? Zakonodaja je že zdaj bolj stroga, divjakov in kariernih kršilcev prometnih predpisov še strožja ne bo ustavila.

Kljub temu prihaja do neumnosti. V Nemčiji so po vsakodnevnih islamističnih napadih z noži na določenih krajih postavili znak, ki prepoveduje nošenje nožev. Se je število napadov na domačine kaj zmanjšalo? Ne. Podobno je v ZDA, ki v šolskih okrožjih prepoveduje nošenje strelnega orožja. Kaj se je zgodilo? Teroristom je malo mar za tovrstna opozorila, pridejo z orožjem in streljajo. Še več. Tisti, ki imajo orožno dovoljenje, so ostali brez možnosti, da bi z uporabo orožja preprečili napad. Tovrstne regulacije ne samo da omejujejo, ampak tudi škodujejo.

V ZDA želijo levi politiki že dolgo prepovedati orožje (Foto: epa)

Poleg tega ima politika neskončno željo, da bi s sprejetjem predpisov vplivala in nadzirala vsako področje človekovega življenja. Ko so postali popularni električni skiroji, ki služijo za zabavo ali olajšajo pot, so se po dveh ali treh (ne)namernih nesrečah novinarji povsem sneli z verige. “To področje je treba regulirati,” je kričalo iz časopisov ali televizijskega ekrana. Pravzaprav je neverjetno, kako so mediji, ki bi morali biti glavni varuhi svobode, postali bolj nagnjeni k totalitarizmu kot katerikoli politik ali uradnik. Z navdušenjem pozdravljajo vsako regulacijo, še posebej tiste, ki omejujejo svobodo govora in diskriminirajo njihove ideološke nasprotnike.

Finančno krizo povzročil vladni intervencionizem

Ena od značilnosti ljubiteljev omejevanja in sovražnikov svobode je, da ob vsaki krizi, nesreči ali dogodku, ki ne gre po načrtih, kot so si jih oni zamislili, za to krivijo prosti trg (kapitalizem), ki temelji na vitki državi, predvsem pa na minimalnih, nujno potrebnih regulacijah. Socialisti vseh vrst, združeni v globalni cvet pravičništva in empatije, ki jim pritegnejo mediji, še danes razširjajo mnenje, da sta finančno krizo leta 2008 povzročila prosti trg in pomanjkanje regulacije in da je potrebna strožja regulativa, ki bo na vajetih držala bankirje, finančnike in investitorje, predvsem pa bogate ljudi.

Resnica je, da je finančni krizi, ki jo je povzročil napihnjen nepremičninski balon, botrovala ravno vladna regulacija, ki je bankirje dobesedno silila (če niso upoštevali, jih je kaznovala), da so dajali kredite tudi kreditno popolnoma nesposobnim.

Članek v Chicago Sun Timesu se je leta 1995 začel takole: “Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.”

Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN (Association of Community Organizations for Reform Now), nevladni organizaciji, ki se bori za “socialno pravičnost” in “odpravo revščine”.

Politični aktivisti so hodili po bankah, se sklicevali na zakon “o vnovičnem vlaganju v skupnosti”, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton, in izsiljevali bankirje: če ne boste dali kredita, boste dobili nižjo bonitetno oceno. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. Clinton je takrat izjavil: “Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalcev stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.” Kasneje je Clintonov načrt v krizo pahnil ves svet. Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarnih posojil.

Bill in Hillary Clinton. Foto: epa

Absurdi slovenske zakonodaje

Slovenija je sicer premajhna in gospodarsko nepomembna država, da bi lahko dogajanje v njej imelo globalni vpliv, zato pa toliko bolj zagreni življenje lastnim državljanom.

Eden takih predpisov, ki je bil sprejet v imenu boja proti delu na črno, je, da ti pri graditvi hiše prijatelji, znanci in sorodniki, če so po naključju registrirani kot obrtniki ali podjetniki iz te dejavnosti, ne smejo pomagati. Prihaja do popolnih absurdov. Tvoja teta, ki je zobozdravnica, ti lahko pomaga zlagati zidake, mešati malto ali polagati strešnike, tvoj stric, ki ima steklarsko podjetje, pa ti ne sme pomagati pri vgradnji oken.

Stvari so še hujše, če pride do nesreče. Ob zadnjem potresu v Zgornjem Posočju je bilo veliko hiš poškodovanih. Prišli so državni uslužbenci, modrovali, ocenjevali škodo in za večino hiš na koncu odločili, da je prenevarno, če bi lastniki v njih živeli. Kljub temu, da jim je marsikdo zatrjeval, da lahko škodo sanira v nekaj dneh, so ušesa birokratov ostala gluha.

Ne samo da je bi bilo treba na novo pridobiti gradbena in vsa druga dovoljenja, Zgornje Posočje leži na območju Triglavskega narodnega parka, zato so potrebne štempljane odločbe, ki so v skladu s posebno varstveno zakonodajo za ohranjanje narave in varstva kulturne dediščine. Marsikateri domačin je izgubil živce in se je izselil.

Slap Peričnik v Triglavskem narodnem parku (Foto: epa)

Eden od bolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da država želi tudi popoln nadzor nad ljudmi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino nad 5.000 evrov. Ti ne moreš več v avtomobilski salon prinesti 10.000 evrov gotovine in kupiti avta. Po zakonu moraš plačilo opraviti le prek nadzorovanih kreditnih in finančnih institucij. Država s tovrstnim početjem dokazano ne preprečuje terorizma, ampak nad državljani zganja terorizem.

Toda če pomislimo, kakšne predpise smo morali prevzeti od Bruslja, takrat šele boli glava: nič več plastičnih slamic ali vrečk, sesalniki ne smejo presegati 1.600 vatov, zamaški morajo biti pritrjeni na plastenke, leta 2035 ne bo mogoče več kupiti novega avtomobila na fosilna goriva in tako naprej. Deset tisoč strani ne bi zadostovalo za naštevanje norih predpisov EU in Slovenije, za katere se zdi, da je predlagateljem šlo po glavi le to, kako čim bolj otežiti življenje ljudi in s tem pokazati svojo moč.

“Čudež” v Postiheadu

Zakonodaja (regulativa) je torej sovražna do svobode in svobodnega delovanja posameznika. Ne pravim, da ne potrebujemo regulacij, ampak teh mora biti kar najmanj. Večina je škodljivih in zelo slabih. Tiste, ki so samo slabe (kot smo ugotavljali na začetku lekcije), pa denimo omogočajo, da v prometu ne prihaja do kaosa.

Vendar tudi cestnoprometne predpise jemljem s pridržkom, saj me demantira eksperiment civilne pobude Equality Streets. Skupina je v dogovoru z mestnimi oblastmi britanskega mesteca Postishead, ki leži zahodno od Bristola, na glavni vpadnici Postishead High Street, kjer se pogosto dogajajo prometne nesreče, za štiri tedne ugasnila semaforja.

(Foto: epa)

Rezultat je bil presenetljiv: bilo ni nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala.

Za etatiste in zagovornike obsežne regulative, ki se morajo vmešati v vse pore življenja posameznika in mu narekovati, kaj lahko počne in česa ne sme, je bil “čudež” v Postiheadu nekaj nerazumljivega: udeleženci v prometu (pešci, kolesarji, avtomobilisti) so vzeli odgovornost v svoje roke. Razmišljanje voznikov se je spremenilo. Zdaj niso več pritiskali na plin skozi zeleno luč, zdaj so ravnali odgovorno, saj niso vedeli, kdaj bo pešec stopil na cesto in jo prečkal.

Vozniki, kolesarji in pešci so uporabljali kombinacijo zdrave pameti in vljudnosti. Nihče ni več mislil, da ima prednost, ker bi mu tako kazal semafor. Izkazalo se je, da so ljudje drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, kot če jim država ukaže, kako se morajo vesti.

Jože Biščak