UNESCOV STATUS: Nacionalistična kuhinja ne obstaja

Suverenistični veter piha že nad vsem, zakaj torej ne bi prepihal še kulinarike, ki se kar sama ponuja kot učinkovit element nacionalistične retorike? Rečeno - storjeno: vpis italijanske kuhinje na Unescov seznam nesnovne dediščine je italijanska vlada proglasila za zmago italijanskosti na svetovnih mizah, čeprav je v utemeljitvi jasno zapisano, da je italijanska kulinarična tradicija od nekdaj odprta do tujih vplivov in torej vse prej kot nacional(istič)ni projekt.

Vseeno smo v odzivih slišali, da je vpis v Unescov seznam »italijanska zmaga« in »izraz premoči italijanske kulture in nacionalne identitete« (Meloni), »uspeh italijanskega izvoza, gospodarstva in agroživilskega sektorja«(Santanchè) ter seveda antiglobalistična in tudi rahlo rasistična »zmaga nad tistimi, ki nam želijo na krožnike postaviti žuželke« (Salvini, seveda). Italijanski ministri so si tako želeli legitimirati svoje politike, ki se sklicujejo na suverenost in obrambo pred neitalijanskimi prehranskimi trendi.

Največkrat ponovljeni poudarek pa je bil, da gre za dosežek trenutne italijanske vlade. To sicer drži, saj je treba za uvrstitev na Unescov seznam izpolniti kup obrazcev s prepričljivimi utemeljitvami, za kar so seveda poskrbeli uradi italijanskih ministrstev. Nikakor pa si vlada ne more lastiti zasluge za to, kar je po novem dejansko postalo del dediščine celotnega človeštva.

Na Unescov seznam se namreč niso uvrstili pica, pašta, njoki, vina ali ostali simboli italijanske kulinarike. Zaščitena nesnovna dediščina je postal dolgotrajen proces, ki se danes kaže v pregovorni italijanski skrbi zase in za druge prek hrane, njene priprave in še prej pridelave. To so skupni trenutki ob mizi, prenos spominov, okusov in znanj med generacijami. Gre za to, kako ljudje živijo hrano kot družbeni trenutek, ne kot nacionalno trofejo.

Iz strokovne utemeljitve, ki govori o receptih brez zavržka in medgeneracijskem povezovanju na zelo velikem območju z močnimi lokalnimi in regionalnimi identitetami, ki niso nujno tudi italijanskega izvora, je vlada od ne vem kje potegnila italijanskost, kot bi šlo za svetovno prvenstvo v kuhanji, ne pa za spodbudo, da se ohranijo živa znanja in prakse, ki gradijo vezi med ljudmi in spodbujajo dialog med kulturami.

Italijanska kuhinja je po definiciji nastala iz mešanja. Zgodovinarji prehrane že dolgo opozarjajo, da »čista« italijanska kuhinja ne obstaja: obstajajo krajevne in dokaj preproste, če ne celo zelo revne kulinarične tradicije, ki so se stoletja napajale iz arabskih, francoskih, avstrijskih, balkanskih in od časa italijanske migracije čez lužo še zlasti ameriških vplivov. Te procese oplajanja je med mnogimi opisal Alberto Grandi v knjigi s provokativnim naslovom La cucina italiana non esiste. V njej avtor nazorno razloži, da je italijanska kuhinja sad nenehnega izposojanja, prevajanja in izmišljanja - in ne nekakšna večna esenca, ki bi jo bilo treba braniti pred svetom.

Če bo italijanska vlada želela italijansko kuhinjo ohraniti na Unescovem seznamu, bo morala poskrbeti prav za to: da ostane odprti prostor mešanja in ne nacionalističnega utrjevanja meja.