Učinkovita človeška neumnost

Pred kratkim me je pritegnila drobna knjižica z naslovom The Basic Laws of Human Stupidity — Osnovni zakoni človeške neumnosti (1976). Napisal jo je italijanski zgodovinar ekonomije Carlo M. Cipolla. Esej je najprej nastal za šalo: avtor ga je izdal v samozaložbi in ga razposlal prijateljem kot božično darilo. Toda, kot se pogosto zgodi pri takšnih stvareh, je bil preveč dober, da bi ostal zaseben. Zaradi svoje duhovitosti in osupljivo natančnih uvidov v človeško družbo je knjižica hitro postala prava underground uspešnica. Kmalu je sledil prevod v angleščino in Cipollov esej je postal moderna klasika. Citirajo ga ekonomisti, psihologi in filozofi, kadar poskušajo razložiti, zakaj racionalnost v družbi nikoli ni prevladujoča lastnost.

Prvi zakon človeške neumnosti pravi, da število neumnih ljudi vedno podcenjujemo. Naj gre za vlado, podjetje ali delovno skupino – neumnih je vedno več, kot bi pričakovali.

Drugi zakon dodaja, da verjetnost, da je neka oseba neumna, ni odvisna od njenega izobrazbenega ali družbenega statusa. Neumnost je demokratična. Razporejena je enakomerno med profesorji, politiki, obrtniki in uradniki.

Osrednji, tretji zakon človeške neumnosti pravi, da je neumna oseba tista, ki povzroča škodo drugim, ne da bi imela od tega kakršnokoli korist – ali celo na lastno škodo. To je, po Cipollu, jedro problema.

Četrti zakon opozarja, da pametni ljudje nenehno podcenjujejo destruktivno moč neumnih, ker nanje gledajo z logiko, ki je neumnosti tuja. In peti, zadnji zakon, sklepa, da so neumni ljudje najnevarnejša skupina od vseh – tudi od sebičnih in zlobnih, ker njihovo delovanje ni predvidljivo in nima notranje meje.

Cipolla trdi, da družbe propadejo, ko neumni pridobijo vpliv in moč odločanja. Ko se neumnost institucionalizira – ko postane del postopkov, predpisov in pravil –, se začne razkroj. Tega ni mogoče popraviti z izobraževanjem, ker izobrazba ne vpliva na neumnost; lahko jo le olepša z birokratskim jezikom.

Človeško vedenje razdeli na štiri skupine glede na to, kako posameznikova dejanja vplivajo na druge in nase. Pametni so tisti, ki s svojim delovanjem koristijo sebi in hkrati drugim. Pametni so ustvarjalni, sodelovalni, produktivni. Druga skupina so sebični (ali »banditi«), ki skrbijo le zase, pri tem pa škodijo drugim; so racionalni, a destruktivni. Naslednja skupina – naivni – pomagajo drugim, a na lastno škodo. Njihova dobrota jih naredi ranljive. Neumni pa so najnevarnejši: škodujejo drugim in sebi. Nimajo koristi od svojih dejanj, poleg tega pa uničujejo vse okoli sebe – ne da bi se tega zavedali, brez razloga in brez mere.

Bi lahko razpoznali neumnost tudi med nami, v naši družbi? Najprej zakonodaja. Ta določa vsa področja našega delovanja. Še nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zakonov, ki bi urejali naše življenje, kot jih imamo danes. Človek bi zato pomislil, da je naš zakonodajni sistem zelo uspešen in produktiven. A število zakonov ne sovpada z učinkovitostjo družbe – nasprotno. Zakonodaje je že toliko, da niti najboljši pravniki ne vedo več, katera argumentacija je prava. To stanje ni v korist ne posamezniku ne skupnosti – po zgornji definiciji je to odličen primer človeške neumnosti.

Če primerjamo gradbeno zakonodajo in upravne postopke pred sto leti, ko je Jože Plečnik gradil mojstrovine, med drugim Narodno in univerzitetno knjižnico (Nuk), s sedanjimi upravnimi postopki, lahko ugotovimo, da smo v postopkih in birokratskih predpisih napredovali, v arhitekturi pa smo nazadovali. Plečnik je Nuk gradil med letoma 1936 in 1941, v najtežjih časih 20. stoletja. Novi Nuk II pa gradimo že več desetletij. In ko je že skoraj kazalo, da gre tokrat zares in da bodo gradbeni stroji, ki so pred letom dni začeli ropotati, vztrajali do konca, so se v časopisih znova pojavili naslovi: novega Nuka še ne bo. Minister je opravilni postopek, ki nas še loči od začetka gradnje, opisal kot skoraj nepremagljiv: treba je uskladiti prometno ureditev z občino in arhitekturo z Unescom.

Nadaljujmo s prometom. Vsak dan se dušimo v prometnih zastojih. Stojijo avtomobili, avtobusi, vlaki. A kljub temu živimo v prepričanju, da ni druge rešitve, kot da čakamo. Če že kje pride kakšna pobuda za posodobitev, se zatakne v počasnih postopkih in nasprotovanju raznih iniciativ, dokler rešitev ne postane zastarela in nesmiselna.

Na neumnosti naletimo na vsakem koraku. A v nasprotju s Cipollovo delitvijo človeškega vedenja se zdi, da je neumnost postala vrlina. Neumna predimenzionirana zakonodaja je odlično orodje za nadzor ljudi. Več ko je zakonov, večja je verjetnost, da smo vsaj v kakšnem prekršku in krivi pred sistemom. Tudi neumno vodenje gradnje Nuka II ni brez pozitivnega finančnega učinka. Nezgrajeni Nuk je veliko večji vir javnega denarja za privilegirane posameznike iz skupine sebičnih, kot bi ga imel zgrajeni. In s sprejemanjem neumnih prometnih in infrastrukturnih rešitev, vsakodnevno sprejemamo neumnost kot nespremenljivo okoliščino. Otopelo sprejemamo stanje, ki ni koristno ne za nas osebno, ne za skupnost.

Ob vsej tej pristni človeški neumnosti pa se bojimo, da nas bo ogrozila umetna inteligenca. Preigravamo scenarije, kako se nas bo znebila ali vsaj prevzela nadzor nad našimi življenji. Ampak kot definira Cipolla, od kakršnekoli že inteligence je veliko bolj učinkovita človeška neumnost. A kljub vsemu – na koncu je neumen vedno drugi. Če parafraziram Descartesovo misel: pamet je edina stvar na tem svetu, ki je razdeljena pravično. Vsak zase je prepričan, da je premore največ.

Piše: Matevž Granda