Ko so bile zime na Veliki planini nekaj povsem drugega

Nekaj je v starih zimskih fotografijah, kar človeka ustavi še preden se zaveda. Barve so malce prežgane, snežne ploskve nenavadno modrikaste, ljudje pa videti kot da imajo na sebi več poguma kot oblačil. Velika planina je na teh posnetkih skoraj brezčasna. A hkrati tudi povsem drugačna od današnje. Nekdanja idila visokogorskega sveta je imela svoj ritem, svoj občutek razkošja in svoje male skrivnosti, ki jih danes prepoznamo šele, ko se ozremo nazaj.

Planina ni bila samo turistični cilj. Bila je oder zimskih dni, platno, na katerem so se odvijale zgodbe. Nekatere drobne, druge takšne, ki so ostale v kolektivnem spominu.

Hiše iz pravljice in sneg, ki ga je bilo dovolj za vse

Če pogledamo stare razglednice, nas najprej zadene ena stvar: snega je ogromno. Goričasto se nabira ob kozolcih pastirskih stanov, visi s streh in oblikuje mehke valove okoli poti, kjer so stopinje videti kot urejen rokopis planinskega dne.

Vse skupaj deluje bolj podobno tihemu filmu kot pa prizoru iz resničnega življenja. Lesene fasade koč, okrašene s tistimi značilnimi rdeče-belimi polkni, imajo skoraj igriv izraz – kot da se same spominjajo zgodb, ki so se odvijale okoli njih.

Danes se zima pogosto ustavi pred mestom ali pod planino. Nekdaj pa je prišla brez oklevanja, brez dvomov. Prekrila je planoto z neizmerno lahkotnostjo in ljudem ponudila kuliso, ki se je vtisnila globoko v spomin. In prav ta neponovljiva kombinacija neokrnjene narave, polnih koč in otroškega navdušenja daje stari Veliki planini tisti magični pridih, ki ga na fotografijah začutimo tudi brez pojasnil.

Zima na Veliki Planini, nekoč

Žičnice, ki so škripale drugače kot danes

V ozadju današnje modernizacije je lahko pozabiti, da je bila žičnica nekoč tehnološki čudež. Ljudje so se peljali gor z naivno, skoraj romantično vero v železje, ki visi nad belimi strminami. Stari sedeži – tisti rdeči kovinski, ki so za današnje oči videti nenavadno preprosti – so bili simbol svobode.

Vožnja je bila počasnejša, a zaradi tega bolj pripovedna. Sedež se je zazibal, veter se je navlekel pod bundo, pogled pa se je širil čez pokrajino, ki je še dišala po lesu, dimu in hladnem snegu. Ni bilo zaslonov. Ni bilo slušalk. Samo človek, planina in nekaj prasketajočih zvokov, ki so jih ustvarjali jekleni kabli.

Ko so se smučarji odpeljali navzdol, jim ni bilo pomembno, katera proga je “odprta” ali kakšna je trenutna statistika padavin. Šlo je za občutek. Tisti neponovljiv »grem še en krog«, ki se ga danes spomnimo, kot bi bil del nekega toplega notranjega arhiva.

Koča je bila svet zase

Nič ni bolj značilnega za stare slike Velike planine kot prizor pred kočo. Na dolge klopi so ljudje odlagali smuči, zdravila utrujene noge in vrteli obraze proti soncu.

Ne glede na to, iz katere fotografije prihaja prizor, se v vsaki čuti enaka energija. Nekaj skoraj skupinskega. Kot da so vsi, ki so se znašli pred kočo, postali del iste zgodbe, čeprav so bili popolni tujci.

Topla juha, mogoče kakšen čaj, smeh, ki se razlije po zraku in izgine med snežnimi kristali. Danes je težko ujeti tovrstno sproščenost. Nekoč pa je bila samoumevna.

Koča ni bila le prostor za počitek. Bila je srce planine. Tisto, kar je vsakemu obisku dalo občutek, da se dogaja nekaj več, da so dnevi na snegu več kot samo šport ali rekreacija. Velika planina je imela dušo, ki se je zbirala prav tam – med praskanjem smuči, vonjem po kuhanem vinu in soncem, ki se je od snega odbijal skoraj kot reflektor.

Hotel Šimnovec, Velika Planina nekoč

Zima na Veliki Planini, nekoč

Otroci, ki so tekmovali v dolgih skokih čez sneg

Marsikdo, ki danes prebira te spomine, ima v mislih čisto osebno sliko – sebe ali koga drugega, ki se je trudil skočiti daleč, čim dlje, čez kup snega, ki se je ob poti nabral že prvi dan košnje planine.

Otroci so tekmovali brez pravil, brez točkovanja in brez aplikacij, ki bi merile hitrost ali razdaljo. Merilo je bilo preprosto: če si pristal globoko v snegu in se zasmejal, je bil skok uspešen.

Tudi odrasli so se radi predajali tej otroškosti. Nekateri bolj previdno, drugi popolnoma brez zavor. In prav ta igrivost daje stari planini tisti občutek, ki ga danes včasih pogrešamo – spontanost, ki je neomejena in preprosta.

Velika planina – kraj, kjer se je čas upočasnil

Občutek počasnosti, ki ga nosijo stare fotografije, ni naključen. Velika planina je nekoč delovala skoraj kot prostor, kjer zakoni vsakdana ne veljajo. Čas se je raztegnil, dnevi so bili dolgi, sonce je hodilo čez nebo počasneje, kot bi mu kdo ukazal.

Smučarji so se večkrat preoblekli le zato, ker je bil zrak tako suh. Otroci so na pol dneva pozabili na rokavice. Snežinke so padale v velikih kosih in se niso stopile, ko so pristale na okenskih policah koč.

To niso le spomini. To je kulturna dediščina.

Planina je danes drugačna, pa vendar ostaja – še vedno nosi tisti občutek odmaknjenosti, ki ga ni mogoče kupiti. Stari posnetki pa nas spomnijo, da je bil ta občutek nekoč še bolj izrazit, še bolj poln in skoraj pravljičen.

Zakaj se radi vračamo k tem podobam?

Človek se ne vrača k starim fotografijam, ker bi želel živeti v preteklosti. Vrača se, ker želi razumeti trenutek. Želi si zapomniti tisto, kar je vredno ohraniti.

Velika planina je eden izmed teh krajev. Tudi danes, ko so zime krajše in snega manj, njen simbolni pomen ostaja enak: predstavlja mir. Predstavlja lepoto, ki je ne pokvari niti čas.

Ko si ogledamo fotografije iz šestdesetih ali sedemdesetih let, se ne spomnimo samo snega. Spomnimo se občutka. In to je tisto, kar planino ohranja živo še dolgo potem, ko smo se vrnili v dolino.

Najlepše zimske razglednice iz Slovenije: anekdote, ki dišijo po snegu

Stare fotografije Ljubljane, ki jih verjetno še niste videli

Objava Ko so bile zime na Veliki planini nekaj povsem drugega se je pojavila na Vse za moj dan.