Triptih o Delu in Udbi

Leta 2007 sem vstopil v slovenski državni arhiv ter začel pregledovati in javno predstavljati udbovsko dokumentacijo. To mi je bilo omogočeno zato, ker je prvi Janševi vladi uspelo, da je parlament leta 2006 sprejel njen predlog novega arhivskega zakona.

Do danes sem pregledal sto tisoče strani in napisal že skoraj 30 knjig o Udbi!

Dejstva o Delovi trilogiji
Ko pregledujem udbovski arhiv, fotografiram zame zanimive stvari, jih potem natisnem in zlagam kronološko po posameznih temah. Tako sem delal kupčke tudi za novinarje Dela in tudi za tiste, ki so pisali za ta časopis. V skoraj dvajsetih letih se je nabralo toliko, da danes trilogija o Delu in Udbi obsega 1266 strani (prva knjiga Delove trilogije je izšla že leta 2019).

Vir: X

Dvojna knjiga “Temna” in “Svetla stran Dela”, ki je bila natisnjena konec prejšnjega meseca, je do zdaj z naskokom najobsežnejša in kompleksna mikroanatomija delovanja naše propadle tajne politične policije (ponarodelo Udbe)! Kaj takega ne boste našli ne na prostorih nekdanje Jugoslavije, niti v Evropi, niti na vsem modrem planetu.

Kakorkoli že, v dvojni “temno-svetli” knjigi opisujem “temne” in “svetle” novinarje Dela ter nekatere “temne” zunanje sotrudnike tega časopisa. Kljub neznanskemu obsegu je njena prednost v tem, da jo lahko berete v sredini, spredaj ali zadaj, saj je razdeljena na 31 večjih ali manjših samostojnih “kosov”.

Pri tem naključnem odpiranju strani morate vedeti samo, da je nekoč, v propadli socialistični Sloveniji, obstajala “grda” Udba, ki je s pomočjo slabih fantov in deklet po nalogu in pod nadzorom še slabših fantov in deklet zalezovala in šikanirala dobre fante in dekleta!

Ta dvojna knjiga bi bila še obsežnejša, če bi bil udbovski arhiv v Sloveniji v celoti ohranjen, je pa žal večji del uničen! Verjetno bi v celovito ohranjenem arhivu našel 5- do morda celo 10-krat več Delovih “temačnežev”. Ampak pustimo to, saj se sežgane ali v papirnato kašo spremenjene dokumentacije pač ne da obnoviti niti z menda vsemogočno umetno inteligenco!

Pomembna metodološka dejstva o mojem pisanju
Po skoraj 20-letnem sistematičnem pregledovanju udbovskih arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in javnem predstavljanju tega mojega študija v številnih delih vse te “knjižne” povesti temeljim predvsem na javno dostopni dokumentaciji. Izogibam se, če se le morem, celo pričevanjem, kajti tudi priče, ki skušajo govoriti resnico, se ne morejo primerjati s pisnimi dokumenti, kajti, kot lepo pravi Dante: “Spomin je sled minljiva”. Celo velezločinec Stalin je poznavalsko dejal, da se dokument ne da izsekati niti s sekiro!

Seveda pa je tudi pri preučevanju dokumentov treba delati neke distinkcije, da jih ne bi pri javnem predstavljanju ljudje narobe razumeli ali se nekateri čutili celo prizadete. Zato je pomembno vedeti, da je imela naša in druge republiške ter zvezna Udba (in pokrajinski udbici) registrirane sodelavce in registrirane vire. Jaz jih poimenujem s skupnim imenom konfidenti in oboji so imeli kodna imena. Razlika je bila v tem, da so viri večinoma samo poročali, sodelavcem pa je Udba dajala tudi različne naloge, jih uporabljala pri ugrabitvah, bombnih atentatih, umorih ipd. Meja včasih ni najbolj jasna. So pa viri večkrat napredovali v sodelavce, posebej takrat, ko so šli v tujino.

Obstajali so tudi neregistrirani viri tajne policije. Ti niso imeli kodnih imen in jaz jih avtomatično ne uvrščam med konfidente, razen če o njih iz dokumentacije ugotovim več kot samo to, da so bili pri Udbi “neregistrirani”, saj ni niti nujno, da so “neregistriranci” sploh vedeli, da so v stikih z Udbo!

V “dvodelni” knjigi sta dva lepa primera takega mojega pristopa. Prvi je šef Dela Mitja Gorjup, ki je bil neregistriran vir, a se je vedel nasproti Udbe kot kapitalni ovaduh. Zakaj? Več o tem lahko preberete v prvem poglavju “Temne” knjige.

Poleg tega pa opisujem tudi novinarja Dela Ivana Gerenčerja, ki je bil opredeljen pri Udbi kot neregistriran vir, čeprav se je upiral poročanju tajni policiji. Več o tem v prvem poglavju “Svetle” knjige.

Ne glede na to v dvojnem knjižnem izdelku razkrivam veliko neregistriranih virov, a to ne z namenom, da bi jih obsojal (ker jih ne!), ampak izključno zato, da bi pokazal kako “kapilarno” razvejeno je bilo udbovsko ožilje pridobivanja informacij in na tem temelju vdiranje ter uničevanje “življenja drugih”!

Mitja Gorjup je omogočil Udbi pregled pisalnih strojev v Delu.

Struktura dvojne “temno-svetle” knjige o Delu
“Temna stran Dela” opisuje tajno delovanje 24 novinarjev in nekaterih pomembnejših zunanjih sotrudnikov Dela, ki so bili konfidenti Udbe. Razdeljena je na dvoje poglavij (“Kapitalci” in “Manjše ribe”). “Kapitalci”, enajst jih je, so predvsem tisti, o katerih sem našel več dokumentacije. Za vse “kapitalce”, razen za Mitjo Gorjupa, ki je bil neregistriran vir, sem ugotovil tudi kodna imena. Med “kapitalci” ni nobene ženske!

Npr. novinar Dela Anton Rupnik (kodno Gustav in pozneje Viktor) je julija 1984 dobil od Udbe prisluškovalni aparat. Z njim je posnel pogovor s “Toprom” (kodno ime zalezovanega novinarja Viktorja Meierja). Takšnih “cvetk” je pri »kapitalcih« veliko!

“Manjših rib” je 13, med njimi dve ženski. O “ribicah” sem našel zelo malo dokumentacije in za večino nisem mogel ugotoviti niti njihovih kodnih imen. Posebej zanimiva je tu Manca Košir, saj so ji dodelili kar moško kodno ime – Karpo!

“Svetla stran Dela” je razdeljena na “Svetlejšo stran” (trije novinarji in ena novinarka) in “Popolno svetlobo”, dva novinarja in ena novinarka. Tu se mi zdi pomembna predvsem Alenka Puhar, prva dama slovenske pomladi, zalezovana kot Priloga!

Alenka Puhar

V zvezi s Puharjevo je zanimivo, da je bil o njeni “protirežimski” dejavnosti dobro obveščen tudi šef partije Milan Kučan prek 100-stranskega udbovskega teksta »”Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji”. Ta tekst mu je z uvodno razlago opremila nekdanja udbovka in šefica njegovega kabineta Bojana Hudales.

Kako pisati ob močno uničenem arhivu?
Ob tem, ko je bila torej večina udbovske dokumentacije uničena, se postavlja logično vprašanje, kako je potem sploh mogoče verodostojno predstaviti javnosti delovanje udbovskih konfidentov v časopisu Delo oz. opisati tudi delovanje novinarjev, ki so se temu ali uprli ali pa so bili sami pod režimom udbovskega zalezovanja. In kako je bilo sploh mogoče meni napisati ne samo te obsežne knjige, ampak do sedaj že skoraj 30 knjig o Udbi? Na vsem planetu Zemlja namreč ni pisatelja, ki bi napisal toliko stvarnih knjig kot jaz (stvarna literatura ne temelji na domišljiji, ampak na resničnih dogodkih) o tajni politični policiji! Verjetno sem zato kar sam najprimernejši, da poskušam odgovoriti na to vprašanje (kako sploh »stvarno« pisati ob uničenju gradiva). Pa poskusimo!

Prvič, udbovski arhiv oz. kar je od njega ostalo je bolj ali manj odprt od leta 2006. Drugič, dejal bi, da gre pri metodi raziskovanja (in kasnejšega predstavljanja) delovanja slovenske tajne politične policije za nekakšno arheološko delo, ko iz drobcev dokumentacije skušam izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne udbovske zgodbe. In tretjič: še pomembnejše pa je, da je bilo uničenje gradiva sicer velikansko, a nekako neenakomerno. Nekateri deli so popolnoma uničeni, nekateri pa so očitno popolnoma ohranjeni! Zakaj je tako, ne bi vedel odgovora. Od še živečih udbovcev pa ni mogoče pričakovati v tej ali (kaki drugi) zvezi nobenih pojasnil. Delali so v megli, gosti megli in v njej bodo tudi ostali – na srečo ne v celoti –, kar dokazujejo tudi moje knjige!

Da bo megla manjša, bom kmalu poskrbel še z dvema knjigama iz svoje serije “Velikani slovenske osamosvojitve in Udba”, in sicer “Janez Janša – Kaplar” in “Dimitrij Rupel – Negativ”. Knjigi sta v glavnem že napisani.

Dvojna knjiga je v predprodaji na dobra-knjiga.si.

Mag. Igor Omerza, raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj in publicist (plus mala fotka), foto: Dobra knjiga in Arhiv RS