Tone Partljič predstavil knjigo Voranc na literarnem večeru v Trzinu

2 hours ago 17

Krajevna knjižnica Tineta Orla v Trzinu je v sredo, 18. marca 2026, gostila slovenskega pisatelja, dramatika, predmetnega učitelja, scenarista, politika in komediografa Toneta Partljiča. Dogodek se je odvijal v CIH Trzin (dvorana Marjance Ručigaj). Gosta je na začetku predstavila Barbara Kopač, občasna sodelavka Knjižnice Tineta Orla v Trzinu. Gost je uvodoma povedal lepo, resnično zgodbo o svoji mami.

V nadaljevanju je gost večera, Tone Partljič, samostojno, brez voditeljice, predstavil roman »Voranc«, prvo od dveh knjig, napisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja). Kot je dejal Tone Partljič, je roman napisal na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov ter tudi po pripovedovanju. Sprva se je sicer upiral, ko so mu rekli, naj napiše knjigo o Vorancu, češ, kaj bo Štajerc pisal o Korošcu. Vseeno se je dal pregovoriti ter kot avtor pri tem opravil spoštovanja vredno delo. Seveda je prva od dveh knjig, ki je izšla pri založbi Beletrina, obarvana s njegovim humorjem. Rdeča nit življenja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja in njegovega dela je speljana od Vorančeve mladosti na Preškem Vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930.

Tone Partljič v svoji knjigi najprej opiše pogreb Prežihovega Voranca in šele nato začne zgodbo o Vorancu. Na hudomušen način je obiskovalcem pogovora predstavil, kako so pripovedovali o Vorančevem pogrebu. Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Od Prežihovine do pokopališča je bila dolga kolona; najprej so zatulile sirene v tovarnah, zatem so se pridružile še sirene gasilskih društev, nazadnje pa so zazvonili še zvonovi v vseh cerkvah. Pisatelj je povedal tudi zgodbo o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju. Hudomušno je predstavil zgodbo o poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah. Beseda je nanesla tudi na organiziranje in vodenje različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju. Ker je bilo javnosti manj znano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, je Partljič povedal – in seveda v knjigi zapisal – tudi o druženju s Titom in drugimi slovenskimi komunisti. Sčasoma je Voranc postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju.

Prežihovega Voranca je v svoj vrtinec posrkala prva svetovna vojna: sprva med črnovojnike, nato so ga poslali na fronto, kjer je pri Doberdobu doživel tudi ognjeni krst. Pozneje je na Južnem Tirolskem dezertiral iz avstro-ogrske vojske, ker so mu vojna in italijanska taborišča zagrenila življenje. Po koncu prve svetovne vojne se je pridružil mladim delavskim upornikom in postal eden prvih komunistov pri nas. Ustvaril si je družino z ženo Marijo; dobila sta dve hčerki, toda za družino ni imel časa, saj je pri njem v življenju vse ostajalo podrejeno boju za družbeno solidarnost. Nenehno je bil v ilegali, to pa je Tone Partljič obarval z značilnim humorjem. V ilegali je Prežihov Voranc skrbel za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler se ni tja umaknil še sam.

Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Pisatelju pa snovi še ni zmanjkalo, zato sledi že drugi del knjige.

Gostu večera se je ob koncu za čudovito pripovedovanje zahvalila direktorica Knjižnice Domžale, mag. Barbara Zupanc Oberwalder.

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v 60. letih 20. stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je podal v gledališki svet, je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij; nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali tudi širše po Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa – kot edini doslej – Prešernovo nagrado za življenjsko delo, povsem zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane. Postal je izvrsten romanopisec (Nebesa pod Pohorjem, Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil, Pesnica, Ljudje z Otoka, Strnišča, Veter z vzhoda, Pesniški dvor).