Tomi Janežič: Dodekalogija je darilo mestu

Tomi Janežič je osrednji lik gledališkega dogajanja evropske prestolnice kulture GO! 2025. Rodil se je v Šempetru pri Gorici, danes pa živi na Kruščah, kjer vodi svoj ustvarjalni center. Tu so potekale tudi študije za njegove predstave. Zaslovel je po inovativnem pristopu k ustvarjanju, ki prepleta tradicionalne oziroma klasične igralske tehnike in sodobne psihodramske prijeme.

Še najbolj doma je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, v katerem se je podpisal pod režijo številnih uspešnih predstav. V okviru evropske prestolnice kulture je glavni akter Dodekalogije 1972-1983. Gre za celoletni gledališki omnibus, sestavljen iz dvanajstih predstav, ki nastajajo v Novi Gorici, Ljubljani, Temišvaru v Romuniji, Ivano-Frankivsku v Ukrajini, Novem Sadu in v okviru Ustvarjalnega centra Krušče.

Vsak mesec je na ogled ena od dvanajstih predstav: od predstave za enega igralca 1972 do množičnega dogodka 1975, ki je na novogoriški stadion spravil tisoč ljudi. Pogovor s Tomijem Janežičem je potekal pred ponovitvijo predstave 1978, ki je nastala v Temišvaru.

V kakšnem duhu ste pred tremi leti začeli ustvarjati?

Gorici smo želeli privoščiti najboljše, kar lahko damo: živo gledališče, ki se je v tujini izkazalo kot relevantno in ki ni hermetično, v katerem znajo uživati gledališki ljudje in tisti, ki so v teatru prvič. Želeli smo si, da uživajo mladi in starejši, za katere se je zdelo nemogoče, da pridejo gledat štiri ure in pol dolgo predstavo. Nismo hoteli biti pokroviteljski in vzvišeni. Zaupali smo ljudem: verjeli smo, da če bomo ponudili nekaj dobrega, bodo to gledali. To je darilo mestu.

Projekt je precejšen izziv. Kako ste si ga zamislili?

Začelo se je pred več kot tremi leti, izhajal pa sem iz svojega ukvarjanja s časom v gledališču. Razmišljal sem, ali se da proces trajanja, tudi za gledalce, razpotegniti bolj od običajnega. Zanimalo me je, česar v gledališču še nisem doživel, ustvariti dogodek, ki traja vse leto. Prestolnica kulture je bila za to dobra priložnost.

Kaj je bilo izhodišče?

Nova Gorica, kjer sem odraščal, in, kot sem že povedal, čas. V umetnosti je kar nekaj avtoric in avtorjev, ki so se vračali v čas. Danilo Kiš, ki je povezan s projektom, je ta proces, če se ne motim, poimenoval osebna arheologija. Izhajal sem iz sanj in fantazij, kako si predstavljati čas, v katerem sem odraščal, kako pogledati na ta prostor z drugačne perspektive. Hkrati pa je bil eden temeljnih ciljev, kako nagovoriti tukajšnjo skupnost in ljudi. Enoletno potovanje je postalo intenziven proces, kako skozenj graditi svojevrstno skupnost.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku