Predani korakom. Pogum, vztrajnost in nežnost odpirajo pot iz osamljenosti!

Konec avgusta je, zdaj že tradicionalno na programu Ljubljana Festivala, projekt oz. plesna predstava Predani korakom. Letos že tretjič v koreografiji Jane Kovač Valdes in Veronike Valdes.

28. avgusta je veselje do giba in iskanje lastnega izraza skozi ples je napolnilo poletno gledališče Križank s predstavo, ki je nastala v sklopu projekta Predani korakom. Pod mentorstvom plesne pedagoginje in koreografinje Jane Kovač Valdés smo si ogledali predstavo Včasih si želiš, da bi te veter ponesel…, ki združuje mlade plesalke in plesalce oddelka za sodobni ples na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter URI Soča. Združili so moči in ustvarili gibalno pisano predstavo o medvrstniškem nasilju. Pri koreografiji je sodelovala Veronika Valdés, ki je prav tako plesna pedagoginja na konservatoriju. Glasba je delo Igorja Leonardija.

Minimalistična, a učinkovita scenografija šolske učilnice, ki ima dovolj prostora tudi za ples, je delo Katarine Prislan. Nevpadljive, a vendar enotne in karakterno povedne kostume, katerih rdeča nit je karirasta srajca, je naredila Mojca Janželj Tomažič. Pri predstavi pa sta sodelovali še Eva Likozar in Tanja Babnik.

Tematsko predstava interpretira čustva, ki nas prevevajo ob zbadljivkah, zlobnih pogledih in posmehu. V ospredju je tisti občutek, ko bi najraje postala nevidna, izginila s tega sveta in poletela visoko v nebo. Spremljamo življenje deklice Line, ki med sošolci nima prijateljev in je odrinjena na rob družbe. S točke na robu ji pomaga čudežni modri kovček, ki uresniči vse njene želje. Lina si sprva zaželi, da bi postala nevidna, kot duh bi doživela popolno svobodo. V nevidnosti se z njenih ramen dvigne občutek sramu in teža pogledov vrstnikov izgine. Kot pravi v svojem besedilu: ‘Nevidnost zabavna, a kmalu boli, nihče me ne sliši, nihče me ne vidi.’ Kmalu spozna, da v izogibanju in bežanju ni rešitve, neslišno življenje postane tudi osamljeno in ponovno išče stik s svojimi sošolci. Pogleda v magični kovček in v njem najde del sebe, ki se je pod težo pritiskov izgubil. Zazre se v svoj odsev in so odloči za drugačno pot. Odloči se za pot vidnosti, na kateri mora najprej spoznati sebe in nato bo v svoj svet dovolila vstopiti tudi drugim. Predstava tik pred začetkom novega šolskega leta mlade šolarje in šolarke nagovarja k pogumu, gojenju nežnosti in vztrajnosti.

Če se je predstava lansko leto obračala navzven, saj so z Misijo: Smogolovko ustvarjalno iskali načine čiščenja ozračja, se letošnja predstava obrača navznoter. Odpira notranji svet otrok, čustvovanja in soočanja s problemi. Medvrstniško nasilje je pojav, s katerim se šolarji srečujejo vsak dan, zato jim je tema blizu. Hkrati pa gre za temo, o kateri marsikdo težko spregovori, nasilje je prikrito in zato še toliko bolj boleče. V predstavi vlogo odrasle osebe metaforično prevzame magični kovček, kot osebna prtljaga, ki jo vsak izmed nas nosi s seboj. Nabor izkušenj, doživetij, misli in dejanj v osebni prtljagi deklici Lini pomaga kot škatla z orodjem, s katerim popravi svoj zorni kot, in pogumno zakoraka v iskanje novih prijateljev.

V vlogi deklice Line suvereno nastopi plesalka Melian Kragelj. Skozi gib in besedo spremljamo njen razvoj od sramežljive deklice, skrite za bujnimi lasmi, do pogumne posameznice, ki jasno izrazi svojo željo po tem, da je slišana. Notranji glas kot personifikacija modrega kovčka prevzame Maja Kunšič, sicer igralka Ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Proti koncu, ko se razred ponovno združi v skupnih željah in ciljih, spretni plesni solo izvede Nika Bratuš, ki s svojim gibom in energijo pokaže, da je plesni izraz resnično dostopen vsem – tudi tistim, ki plešejo na dveh kolesih.

Plesno in igralsko so prepričljivi tudi vsi ostali nastopajoči, in sicer Naia Lilek, Julija Kandare, Ana Marija Likozar, Julija Rebov, Nika Bratuš in še Lia Mei Butala, Sara Kuralk, Stella Marković, Jaka Krebs, Živa Namde Bintchende, Lara Šimunović, Klara Vide, Brina Sekač, Neža Žaže, Luvia Mirič Kamšek, Paulina Kandare, Franja Kandare, Ivo Krištof, Valentin Mahnič, Olivija Šantek in Mia Veleski.

Jana Kovač Valdes ima že več kot 40 let izkušenj dela z otroki. Kaj ji po tolikih letih ustvarjanja še vedno predstavlja največji izziv?
‘Meni največji izziv je postaviti predstavo, v kateri sodelujejo otroci. Ne glede na to ali imajo plesne izkušnje ali ne in so celo na invalidskem vozičku. To je tisto, kar me v trenutku, ko še nismo stopili v plesno dvorano vznemirja, sem pa prepričana, da moramo samo začeti z raziskovanjem gibalnega materiala, tako za tiste na dveh nogah, kot tiste na dveh kolesih, pa bodo vzniknile ideje in nam dale poleta. In glavni akterji bodo otroci.’

Pri letošnji produkciji je poleg koreografije podpisana tudi pod režijo, je avtorica songov in scenarija. Kako se je odločila za temo medvrstniškega nasilja? ‘Letos je bil izziv tudi kako izbrati tematiko za ta dogodek…pred tremi leti sem izhajala iz slikanice Mali Modri in Mali Rumeni, lani sem inspiracijo iskala v pereči problematiki onesnaženega okolja. Letos pa so me je k pisanju spodbudili dogodki medvrstniškega nasilja. Skratka, vedno iščem vsebine, ki so sporočilne in otroke spodbujajo k razmišljanju.’

Letos je bilo vključenih kar osem otrok na invalidskih vozičkih. Jana skupaj z Veroniko opaža, da imajo pogosto gibalno ovirani otroci več koncentracije kot tisti brez. Toda na odru se navadno vsi razigrajo in vedno presenetijo. ‘Najlepši občutki so pa, ko jih opazujem, kako so se povezali med seboj, kako se ob ustvarjanju zabavajo in uživajo,’ še doda Jana.

(foto: Katja Kodba)

Pogum, nežnost in vztrajnost se v predstavi ponudijo kot pripomoček za sprejemanje samega sebe in ponovno vključevanje v družbo vrstnikov. Ob tem pa velja, da so prav te vrline tudi rdeča nit dolgoletnega pedagoškega in ustvarjalnega dela Jane Kovač Valdés.