John Fogerty: Legacy, The Creedence Clearwater Revival Years

Piše: Matej Krajnc

Concord, 2025

John Fogerty, konec šestdesetih ena najproduktivnejših avtorskih sil na sceni, od leta 2007 ni objavil albuma z novimi avtorskimi pesmimi. Ko je tega leta izšel album Revival, smo ga poslušali tudi pri nas; koncert v hali Tivoli je bil zanimiv, možak v formi, letos pa je dopolnil 80 let in zadnja leta izdajal zgolj “zapuščino”, kakor je naslovil tudi svoj najnovejši album, na katerega je, kot že mnogi pred njim, uvrstil znova posnete klasike iz njegovega najbolj relevantnega avtorskega obdobja: iz let, ko je bil gonilna avtorska sila benda Creedence Clearwater Revival. To obdobje mu bo do smrti povzročalo po eni strani veselje in ponos, po drugi silno zagrenjenost in megalomanijo. Nikoli ne bo priznal, da so kljub njegovemu avtorskemu in siceršnjemu vložku za afirmacijo benda precej ključnega prispevali tudi njegov brat Tom, pa basist Stu in bobnar Doug. Vedno se bo vračal k starim pesmim in poudarjal njihovo vlogo v zgodovini, kot da ne govorijo same zase in kot da se mora po vseh teh letih še vedno potrjevati in nam razlagati. Zimzelene pesmi iz obdobja CCR je do zdaj prepakiral že tolikokrat, da postaja že nekolikanj nerodno, in čeprav nove različice niso slabe, si ob poslušanju zaželimo izvirnikov. Tako sem ob izidu tele plošče iz omare potegnil vse stare in jih preposlušal. Fogerty si zdaj, ko te pesmi že vsi čivkamo na pamet naprej in nazaj, ni vzel “dylanovske” pravice reimaginacije ali redefinicije, ampak se je starih aranžmajev in izvedb držal kot pribit. Za povprečnega poslušalca je to seveda okej, mi pa se sprašujemo: čemu potemtakem sploh potreba po novih različicah?

Seveda je stara praksa, da se avtorji vračajo k svojim starim pesmim in zanimivo je slišati, kako pesem iz 1970 zveni zdaj, ko je mimo 55 let, iz ust in pljuč osemdesetletnika. Fogerty je v formi, ni kaj, na posnetkih seveda sodeluje cela družina, s katero je 2020 posnel tudi Fogerty’s Factory, manjka pa “tisto nekaj”, kar bi pričakovali od avtorja, kakršen je Fogerty. Poleg tega te pesmi na isti način izvaja že desetletja na odru, ponatisnjeni so vsi albumi CCR in tudi njegovi solistični … Leta 1986 je eden njegovih vzornikov, Roy Orbison, izdal album znova posnetih največjih uspešnic, ki je nato leta 1987 z dodano novo izvedbo pesmi In Dreams izšel z naslovom In Dreams: The Greatest Hits. Izvedbe se, razen nekolikanj poudarjene produkcije osemdesetih, ki se jo je zaznalo zlasti v zvoku bobnov, niso razlikovale od izvirnikov: Roy je nove različice tehnično zapel dosti bolje kot v šestdesetih, manjkalo pa je občutje, ki se je po desetletjih izvajanja taistih pesmi zazdelo nekako mehanično: Roy je šel in posnel. Podobno je sredi osemdesetih šel in posnel Johnny Cash. In tudi John je šel in posnel. In še marsikdo od “tastarih”, ki niso mogli ali ne morejo iz kalupa šestdesetih. Če poslušate Dylana, ko poje svoje uspehe s Pettyjem, Deadi ali na albumu Shadow Kingdom, ki je izšel sredi farmacevtske invazije, ne boste slišali kopij – slišali boste reimaginacije. A Dylan je, saj vemo, razred zase. Uspelo mu je uiti zmrzali v času.

To rekši, moramo povedati še, da se je Fogerty potrudil in znova posnel kar dvajset svojih starih pesmi. Tu so vse najbolj znane pesmi CCR in še kakšna zraven, bend je dober, ni kaj reči, na priloženem zloženem listu pa Fogertyjev nagovor, v katerem spet poudarja, kaj je njegova zapuščina, pa tudi kratki zapisi podmladka, ki poudarjajo, kako zelo so tudi nanje vplivale očetove pesmi in njegov odnos do glasbe in pisanja nasploh. Vemo, da se imate radi in prav je tako. Vemo, da Fogertyju ni treba nikoli več napisati nobene nove pesmi. Bi pa bili veseli, če bi naredil še kaj novega – ne klišejastega (aluzij na Stari Jug imamo dovolj) in ne zagrenjenega. Album je pod-podnaslovil “John’s version”, posrečen quip na Taylor Swift, ki zadnja leta s polno paro izdaja nove, “Taylorine” različice svojih nekdanjih plošč. Baje ga je imelo, da bi na album napisal kar “Taylor’s version”, pa si je premislil. Škoda.