JA, GRE ZA VELIKO STVAR.

Že dolgo se me ni kakšen zapis o mojih knjigah ogenj, rit in kače niso za igrače, tako dotaknil, kot se me je ta- v komentarju- pod člankom na portalu DOMOVINA

Gospoda Korošca ne poznam, bi ga pa želela spoznati in se mu od srca zahvaliti.

korosec.france

29. 08. 2025 17:33:20 

JA, GRE ZA VELIKO STVAR.

Skrivnost slovenske resnične identitete.

Po branju " Ogenj, rit in kače niso za igrače" in tudi njene druge knjige, naslova nimam v betici, sem postal občudovalec in hvaležnež ga. Miklavčičevi.

Odprla mi polje, pravzaprav s vrt povsem neznanega, pozabljenega, zamolčanega in tudi hudega prekletstva in grehotnega, ki je za vedno spremenil DNK slovenskega Ljuctva, ki po mojih skromnih mejnikih še en lep čas ne bo Narod.
Ne bom opisoval, kaj me je razrukalo, samo nakazal bom.
Gre v prvi vrsti mojo popolnoma napačno predstavo o življenju pred vojno, ki ga je Slovencem krojila ljudska stranka in Cerkev v turbulencah evropskih trenj pred in po svetovni vojni in španski ter, absolutno, ruski revoluciji.

V drugi vrsti gre za 2. svetovno vojno in preko nje nabito komunistično revolucijo, dovoljeno, omogočeno in izpeljano do finiša tudi in še kako s strani Zahodnih zaveznikov, česar moja stara mati in njenih pet hčera absolutno niso absolvirale, saj niso živele dovolj dolgo, da bi izvedele.

Gre za OF revolucijo in zamenjavo enega relativnega totalitarizma kraljevske Jugoslavije s totalitarnim socializmom, ki ga je kot vmesno stopnjo ustoličil komunizem, da je lahko z njim vladoval.

Da so moje prednice prišle do zlate volilne pravice, ki jo ga. Milena izpostavi kot kontrapunkt strahotam, ki jih je ženska prestajala že tudi v kraljevini, so ženske, matere in dekleta morale po letu 45 plačati strahotno ceno o kateri živ krst sploh ne piše ali govori, saj raje blebetajo o nekakšni spravi v Ljuctvu …in naredi spomenik na katerem nič ne piše komu in čemu je posvečen - požegnan.

Ženske, matere so morale hraniti številna lačna usta in v lonce niso imele česa dati. Ponoči so prirobantili Gošarji in s kopiti razbili vrata, hoteli so jesti in piti, saj jih je komisar ali komandant poslal ropat po označenih domačijah, saj v gozdu razen lešnikov in gob ni rastlo nič, revolucija pa je morala biti.

Samo za eno borno ampak zlato slovensko knjižico vem, v kateri gospa opisuje kaj so jim delali partizani allias komunisti vso vojno in revolucijo in še po njej. Namreč jemali so jim non stop, same pa so morale prosjačiti po drugih krajih druge občine, da so lahko obdržale otroke pri življenju, možje so itak bili po svojih antirevolucionarnih dolžnosti v večini primerov. Božansko? Hudičevo? Oboje. Pošastna tragikomedija. Dante bi imel kaj pisati.

In potem, so te "naše" in Miklavčičeve junakinje dobile, ja, res je, volilno pravico.
Ampak, draga Milena, še vedno so jih ustrahovali, mož in bratov ni bilo, saj so jih pobili, pa o tem niso bile prepričane, ko so jih čakale leta dolgo. Morale so obdelovati zemljo, zaslužka nobenega.

Bajta je bila ali pa tudi ne, pokrita s streho, kravica je bila ali pa tudi ne v štali, morale so delati na večjih kmetijah, da so prehranile številna usta - ki so jih spravile na svet pred vojno in revolucijo, ker jih je moralo biti "kolikor jih bo Bog dal". In so trpele neznosnost, ki se je ne da popisati.

In tisti, ki so jim dali volilno pravico, jim niso plačali, kot so obljubljali med revolucijo, da jim bodo za pokraden živež dali denar. Še več. Nabili so jim Obvezno oddajo - nova kraja na malo drugačen način, da so lahko zalaufali svojo Novo oblast in Novo družbo in njihov Novi razred!

In so spet trpele, da se je hudiču graužalo. So pa imele volilno pravico, to pa ja!
Kako in kaj so pa lahko volile? Ne lahko, morale so, sicer je padalo po hrbtu in po glavi!
Morale so voliti nekoga ali nekaj, kar je vzpostavljalo nov "pravičnejši svet", svet delavcev in kmetov po budnim vodstvom večne komunistične partije...

In kadar so bile volitve, so se uredile, zlikale vse na rob, srajco so naštirkale in popeglale, da je bilo lepo in kontrastno k črno črnemu mašnemu gvantu. Bile so samo v črnem, saj moža in brata in stricev ni bilo iz vojne. Trohneli so po jamah, jarkih in breznih. Žalovale so in garale kot črna živina. Hodile so k mašam zelo pogosto, najmanj kar je bilo, ob Nedeljah. Vsa cesta skozi prašno vas jih je bila polna, vse črno. In to črno je bilo upognjeno, zgarano in ponižno.

Črne rute.
Vsa dežela in vsa država jih je bila polna. In seveda so hodile skozi svojo vas in pri nekaterih hišah, ki niso bile požgane, in so bili možje in bratje spet doma, so se premikale zavese. Oni, ki so pomagali ustvariti Novo družbo in Novi razred zmagovalcev, tudi tako, da so jim kradli živež in jih ovajali za vsako izrečeno napačno besedo, ki ni šla v kalupe Novega sveta ali pa so jim celo pobili njihove ljudi, so opazovali ta svoj Novi svet.
One pa so trpele. Do cerkve, v cerkvi in potem še zunaj, na pokopališču, kjer niso imele kje prižgati svečke za svojimi pobitimi.

Spet, draga Milena, so jo dobivale od povsod, sicer je nastradala sama, so nastradali otroci.

Prilagodile so se in trpele so.

Nihče jim ni do dandanes izrekel velike zahvale, jim ni odkril vsaj spominske plošče in jim ni namenil vsedržavnega dneva spomina. Pahor, Dežman in Zore, SAZU, vsi ob Kučanu so delali t.im. spravo oziroma so nekaj poizkušali, pa se jim je sfižilo tako, da niti napisa nima, bela barva pa je čedalje bolj sajasta. Čeprav povedo, da gre za spomenik vsem žrtvam vseh vojn, tam nihče ne prižiga sveč, ker vemo, da gre za blef.

Jasna stvar, dali so jim tudi volilno pravico. Priznanja nikoli. Saj je bila vendar revolucija.

Tudi to so potrpele. Tudi to, da so morale v svobodi voliti "edine kandidate". Desetletja dolgo. Zdaj pa imajo pravico, da voliti niti ne gredo.

Niti ne učijo svojih otrok o tem kaj je prav in kaj ni prav. Ampak o tem drugekrati.

Vse zato, ker "so taki časi".
Ni jih več veliko na tej strani. Zagotovo pa vedo, da je Adamu in Evi bilo jasno povedano kaj bo, če bosta utrgala sad z Božjega drevesa.

Samo si niso mogle kaj veliko pomagati. Vržene so bile v kolesje časa. Ene so odhajale za Aleksandrinke v Egipt, druge čez Lužo v Ameriko, ene pa so bile obsojene obstati tukaj zato, da nas vse skupaj zamenjuje arabska rasa muslimanov in rokovnjačev, ki samo terjajo in grozijo. Spet! Smilijo se mi današnje matere, ki rojevajo Slovence...

T
Žene, matere, dekleta iz Miklavčičevih knjig so trpele so svoje dolge Križeve pote. Slovenske črne rute.
In ne Država in ne Cerkev jim ni znala in ne hotela pomagati, ker "so bili taki časi". Tako to je.

Jih pa je na stotisoče na oni strani, kjer se veselijo pri Gospodu. To pa ja! Odigrale so svojo hudo vlogo do veličastnega konca zemeljskega, da so zdaj tam, kjer ni bolečine, ne osata ne ljulke.
Nobene drame, nobenega filma, nobenega praznika spomina nimajo.
Imamo pa NVO - je in imamo denar za bedo.