Tolmačka Podboršek za STA: Pripadam gluhemu svetu, v katerem se zelo dobro počutim (intervju)

Tolmačka slovenskega znakovnega jezika Ljubica Podboršek, ki se je različne generacije spominjajo iz oddaj Televizije Slovenija Prisluhnimo tišini in Radovedni Taček, zase pravi, da pripada gluhemu svetu in se v njem zelo dobro počuti. Ob četrti obletnici vpisa znakovnega jezika v ustavo ocenjuje, da so s tem gluhi postali enakovredni člani družbe.

Najbolj znana tolmačka slovenskega znakovnega jezika Ljubica Podboršek se je rodila gluhima staršema, ki sta se med sabo sporazumevala v znakovnem jeziku. Kot otrok ju je opazovala, sčasoma pa znakovni jezik začela uporabljati tudi sama. Znakovni jezik je tako postal in ostal del njenega življenja. “Znakovnega jezika se nisem naučila zaradi staršev, ampak od staršev,” je pojasnila v pogovoru za STA.

Marsikdo se je njeni družini čudil, ker znakovni jezik dolgo ni bil poznan. Sama se ni mogla strinjati s tem, da so jih dojemali kot “revčke, ki ne znajo govoriti”, zato je iskala načine, da bi pokazala, da starša znata govoriti in da gluhota ni nič hudega.

A dokler jezik ni zapisan in nima vseh značilnosti, kot je slovnica, se tudi razvijati ne more, pravi. Tudi slovenščino so ljudje govorili vrsto let, preden so nastala dela Primoža Trubarja in Adama Bohoriča, je ponazorila.

Sama se je metodike poučevanja znakovnega jezika učila na trimesečnem izobraževanju na univerzi v Rochestru v ZDA. “Vse, kar je bilo v zvezi z znakovnim jezikom, sem požirala,” je opisala. Ko se je vrnila domov, je vodstvu Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana predlagala, da bi naredili slovarje, učbenike in video posnetke. “In tako se je začelo,” pravi.

Država je za gluhe največ naredila z uzakonitvijo znakovnega jezika in z njegovim vpisom v ustavo, meni. Ustava namreč od 4. junija 2021 v 62.a členu zagotavlja svobodno uporabo in razvoj slovenskega znakovnega jezika. S tem je država gluhim dala spodbudo, da so enakovredni člani družbe, da niso zapostavljeni in “da znakovni jezik ni neko mahanje v tri dni”, je dejala Podboršek. S tem so tudi gluhi deležni razumevanja informacij na vseh področjih – v šolstvu in v drugih institucijah.

Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika pa je bil sprejet že oktobra 2002. Med drugim določa, da gluhi osebi pripada 30 ur tolmačenja letno, dijakom in študentom pa 100. Za njihovo plačilo dobijo posebne vavčerje. Tolmačenje sicer stane 26,20 evra za vsako začetno uro, je navedeno na vladni spletni strani.

Gluhi lahko znakovni jezik neomejeno uporabljajo v vseh postopkih pred državnimi institucijami, ki so dolžne zagotoviti tudi sredstva za delo tolmačev. Ti morajo pridobiti certifikat in so vpisani v register tolmačev. Gluhim osebam na območju narodnih skupnosti pa tolmačijo tudi italijanski ali madžarski znakovni jezik.

Tudi pri uzakonjanju slovenskega znakovnega jezika in njegovem vpisu v ustavo je Podboršek pomagala. “To je res nekaj fenomenalnega – za nas, ki smo gluhim pripomoček, za gluhe in tudi za ostale, da so morda uvideli, da je to res jezik, ki ga je treba spoštovati, negovati in se ga tudi učiti,” je dejala.

Z zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika se je ta začel bolj razvijati v zavodih za gluhe in tudi v slišečih šolah, kjer so začeli s tolmačenji. S tem se dviga nivo izobraževanja pri gluhih, kar jo veseli. Za mlade gluhe, ki zdaj lahko pridobijo tudi univerzitetno znanje, si želi, da bi postali lingvisti znakovnega jezika, da bi ga razvijali in dopolnjevali, čeprav se po njenem mnenju pri nas kar dobro razvija.

Sodeluje tudi pri pripravi slovarja, v katerem so zabeležili že okrog 30.000 kretenj. To je za primerjavo nabor kretenj, ki ga obvladajo otroci do osmega razreda. A opozarja, da so to le zabeležene kretnje, sicer pa jih je mnogo več. Tudi znakovni jezik je, kot vsak drug, živ in se dopolnjuje, nadgrajuje. Zato upa, da bodo v tem slovarju zabeležili še višje število kretenj.

Podboršek je sicer kot slišeča v družini tolmačila že kot otrok. Očetu je pomagala pri pridobivanju dokumentacije ob gradnji hiše, mami pa, ko jo je razredničarka poklicala v šolo zaradi njene slabe ocene pri matematiki. Mami bi se takrat lahko tudi zlagala o razlogu. “Ampak se nisem mogla zlagati, čeprav me je to zelo mučilo,” je priznala.

Še danes pa tolmači na porokah, pogrebih, tudi pri porodih, vsaka izkušnja pa je drugačna, pravi. Najtežje je tolmačiti na pogrebih, sploh če umrlega poznaš. “Ker ne veš, kako bi zadrževal solze, kako bi požrl cmok,” pravi. Zanjo nepozabna izkušnja pa je bila, ko je okrog božiča tolmačila nosečnici ob težkem porodu, nato pa tudi sama prijela novorojeno punčko v roke in jo pokazala mami. “Tega ne moreš doživeti vsakič,” je ob tem dejala.

Najbolj zahtevno pa je tolmačiti informativne oddaje, pravi, saj so zelo kompleksne, hitre in zgoščene. Tolmač pa mora zraven zelo hitro razmišljati in vsebino najprej sam razumeti. “Hitrost z leti pridobiš, a to delo je zelo težko in tudi odgovorno,” je dejala. Zato je pripravila brošuro, ki bo služila kot opomnik za tolmače, kje delajo drobne napake tudi pri, kot pravi, knjižnem znakovnem jeziku. “Vsi tolmači se učimo, da bi znakovni jezik izpopolnili tako kot je treba,” pravi.

Zelo pomembno je tudi, da tolmač veliko bere. Predvsem dnevne časopise, da je seznanjen z vsemi novicami in novimi besedami, da razume, kaj sploh pomenijo. Če besede še ni v slovarju, pa se v skupini za razvoj znakovnega jezika, v kateri sodeluje, dogovorijo, “kako bi to kretali”.

Tudi v znakovnem jeziku se z novimi tehnologijami in dogodki namreč pojavljajo nove besede, ki jih ni v slovarju, niti jih gluhi ne poznajo. Ena takih je bila kretnja za covid-19, ki je zelo hitro postala mednarodna. Prav tako ob energetski krizi niso imeli kretnje za besedo gospodinjstvo. Obstajala je kretnja za gospodinjo, ki je v tem kontekstu niso mogli uporabiti. Sledilo je razmišljanje, da je gospodinjstvo skupnost ljudi, ki živijo v domu, se pravi stanovanju. Tako so besedo gospodinjstvo nadomestili z besedo stanovanje, za kar so že imeli kretnjo.

Gluhi si sicer dandanes lahko pomagajo z uporabo umetne inteligence, a Podboršek meni, da ta ne bo mogla izpodriniti znakovnega jezika ali tolmačev. “Človek lahko z gibanjem, mimiko obraza, z očmi … pokaže tudi pomen tistega, kar govori,” je ponazorila.

Ljubica Podboršek je orala ledino tudi pri oddajah Prisluhnimo tišini in pri otroških oddajah na Televiziji Slovenija, ob čemer je, kot pravi, zelo uživala. Sploh potem, ko je dobila odzive od navdušenih otrok in tudi od starejših gluhih, ki so bili v mladosti prikrajšani za pravljice in otroške pripovedke. “Tudi jaz sem bila vesela, da je televizija takrat res prisluhnila tišini in začela predvajati te oddaje,” je dejala.

Razveseli jo tudi, ko jo kdo spozna in ji pove, da je gledal Radovednega Tačka. “Najbrž je oddaja ljudem res zelo sedla v srce. To je bila tudi moja najljubša oddaja,” je sklenila.