S sukancem in barvami ustvarjajo zgodbe o miru

»Vsako sredo se tu dobivamo s prijateljicami. Za nekaj ur pozabimo na težave in tegobe življenja tam zunaj. Sprostimo se, klepetamo in ustvarjamo. Kljub temu, da govorimo različne jezike, se vsakič razumemo. Imamo namreč en skupen jezik: jezik sukanca in barv, jezik miru in ljubezni.«

Zahara je govorila z nasmeškom na obrazu, z iskrenim nasmeškom osebe, ki ji je prijetno v družbi prijateljic med kupi kosov blaga in šivalnimi stroji. V Ulici Romagna na sedežu Skupnosti svetega Egidija se vsak teden spletajo zgodbe iskrenih prijateljskih odnosov, zgodbe o miru, kot nakazuje samo ime skupine: Peacework.

Skupaj šivajo že osem let

Pisalo se je leto 2017, ko se je v rumeni stavbi v Ulici Romagna zbrala skupina žensk, mater in žena, ki so v Trst prišle iz tujine in so morale tu začeti živeti od začetka. Ena prvih mentoric je bila šiviljam Pina Surace, ki je od leta 2022 žal pokojna, danes jim stoji ob strani Vincenza Musumeci.

»Nikogar niso poznale, še italijansko niso govorile,« je v šiviljski delavnici povedala Maria Rosaria Amari, ena od pobudnic projekta. Ob njej sta stali Aygul in Ayse, veteranki Peaceworka, ki sta pred osmimi leti v skupini šivilj našli priložnost za socializacijo v novem okolju, priložnost za odmik od doma in nov začetek.

»Sprva je bilo težko, saj se nismo razumele. Ampak smo vztrajale: Zahara, ki je iz Maroka, in obvlada arabščino in francoščino, se je na primer hitreje naučila italijanščine. Tako je ženskam iz iraškega Kurdistana, ki ravno tako govorijo arabsko, pomagala pri sporazumevanju,« je bila jasna prostovoljka Skupnosti sv. Egidija, sicer odvetnica, ki v prostem času sprostitev najde v šivanju, pletenju in kvačkanju. Osnovnih šiviljskih terminov so se šivilje sprva učile s pomočjo slik; škarje, igla, šivalni stroj, besedo za besedo so usvajale italijanski jezik.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.