Slovenija se 17. maja poklanja tistim, ki so padli pod kolesjem totalitarnega nasilja – žrtvam komunističnega režima. Gre za dan spomina, ki še vedno odpira boleče razpoke v naši zgodovinski zavesti in hkrati opozarja, da resničnega spravljanja brez resnice in spoštovanja do vseh žrtev ni.

Barbarin rov – simbol zamolčane groze in krik iz temine zgodovine

17. maj, dan spomina na žrtve komunističnega režima, je priložnost, da se kot družba zazremo v svojo temno preteklost. Med najmočnejšimi simboli povojnega nasilja, ki je desetletja ostajalo zamolčano, je prav Barbarin rov – opomnik na sistemsko uničevanje življenj in načrtno brisanje resnice.

Skriti grob pod zemljo: Kaj je Barbarin rov?

Barbarin rov je del rudnika Huda jama pri Laškem, kjer so leta 2009 slovenski javnosti prvič uradno razkrili prizore, ki so šokirali ne le Slovenijo, temveč tudi mednarodno skupnost. V rovih so našli ostanke več kot 1400 žrtev povojnih pobojev, ki so bili zazidani za več betonskimi pregradami. To ni bil zgolj zločin – bila je namerna odločitev, da se dokazi iztrebljanja zakopljejo globoko v temo in molk.

V rovu niso bili pokopani vojni zločinci. Med žrtvami so bili civilisti, ženske, celo mladoletniki, ki so bili po koncu druge svetovne vojne brez sodnih postopkov usmrčeni kot “sovražniki ljudstva”. Številni so bili prisilno vrnjeni iz avstrijskega Vetrinja, kamor so se umaknili pred partizansko vojsko. Številne so pokončali z udarci, brez nabojev, brez milosti.

Zakaj Barbarin rov še vedno boli?

Barbarin rov ni le grobišče – je zamrznjena zgodovinska rana, ki boli predvsem zato, ker se o njej desetletja ni smelo govoriti. V času komunizma je bil vsak poskus razkrivanja teh zločinov označen za protidržavno delovanje. Družine žrtev so molčale iz strahu, institucije so zamolčale odgovornost, država pa je dolga desetletja obračala pogled stran.

Tudi po osamosvojitvi Slovenije so procesi identificiranja, raziskovanja in spomina potekali počasi, pogosto ob političnem odporu. Še danes ni jasno, kdo vse je ukazal poboj, kdo so vse žrtve, in zakaj preiskave niso pripeljale do sodnih epilogov.

Barbarin rov in današnji dan spomina

Ob 17. maju je Barbarin rov opomnik na to, kam lahko vodi totalitarna ideologija, če ji dovolimo, da postavi kolektivno idejo nad človekovo življenje. Gre za prostor, ki bi moral postati nacionalni kraj spomina in refleksije, a tudi leta po odkritju ostaja politično razdeljen.

Kljub več kot 600 množičnim grobiščem na slovenskem ozemlju, se o povojnih pobojih pogosto še vedno govori šepetaje. Mnogi še danes relativizirajo te zločine ali jih opravičujejo kot “zgodovinsko nujne”, kar je v popolnem nasprotju z vrednotami demokratične družbe in človekovih pravic.

Pričevanja, ki jih ne smemo preslišati

Ena izmed preživelih iz tistih časov, danes že pokojna, je v dokumentarcu “Kriv sem, ker sem preživel” povedala:

“Moji bratje so izginili v nekaj urah. Vedeli smo, kam so jih peljali. Nikoli se niso vrnili. Nismo smeli vprašati, kje so. Nismo smeli jokati. Samo molčali smo.”

To niso zgolj besede – to je zavest, s katero moramo vstopati v prihodnost.

Pozabljeni in prezrti

Medtem ko Slovenija obeležuje številne pomembne zgodovinske dogodke, ostaja spomin na žrtve komunističnega režima pogosto potisnjen v ozadje. Žrtve povojnih pobojev, brez sojenja usmrčeni civilisti, politični zaporniki, prisilno izseljeni, zastraševani duhovniki, kmetje in intelektualci – vsi ti ljudje so dolga desetletja ostali brez groba, brez spomina in brez pravice do resnice.

Šele po osamosvojitvi Slovenije se je postopoma začelo razkrivanje grozljivih dimenzij povojnega nasilja, množičnih grobišč in sistematične represije. Toda razčiščevanje te boleče preteklosti ostaja nepopolno. Še danes številne družine ne vedo, kje so pokopani njihovi najbližji.

17. maj – simbolni in zgodovinski pomen

17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ni uradni državni praznik, a vse bolj postaja dan, ko se poklonimo spominu na žrtve, ki so bile dolga leta izbrisane iz javnega diskurza. Ta datum je simbolni opomnik, da demokracija brez resnice ni popolna. Da svoboda ne pomeni le politične izbire, ampak tudi odgovornost do zgodovine.

Obeleževanje tega dneva ni maščevanje, ampak izraz civilizacijske dolžnosti. Spoštovanje do vsakega življenja, ne glede na ideološko pripadnost. Tisti, ki so bili ubiti brez sodbe, brez glasu in brez možnosti obrambe, si zaslužijo, da jih zgodovina ne pozabi.

Komunistični režim in sistemsko nasilje

Med leti 1945 in 1990 je v Jugoslaviji – in s tem tudi v Sloveniji – vladal enopartijski komunistični režim. Njegova moč ni temeljila na soglasju ljudi, temveč na represiji, nadzoru in strahu. UDBA je bila znana po ustrahovanju, nadziranju in likvidacijah nasprotnikov. Cenzura je bila del vsakdana, politična svoboda pa fikcija.

Povojni poboji, ki so vključevali množično usmrtitev več deset tisoč ljudi – tudi žensk, otrok, beguncev in civilistov – predstavljajo enega najbolj krvavih madežev slovenske zgodovine. Zloglasna grobišča, kot so Tezno, Huda jama in Kočevski Rog, še danes pričajo o obsegu tega nasilja.

Sprava? Da – a najprej resnica

Sprava, o kateri se toliko govori, ni mogoča brez iskrene konfrontacije s preteklostjo. Brez priznanja zločinov, brez iskanja resnice in brez spoštljivega poklona žrtvam.

Zaskrbljujoče je, da v slovenskem javnem prostoru še vedno prihaja do relativizacije teh zločinov. Da nekateri ob dnevu spomina na žrtve komunizma molčijo, medtem ko druge oblike totalitarizma z veliko pompoznostjo obsojajo. Vse žrtve si zaslužijo enako spoštovanje – fašizma, nacizma in komunizma. Ena oblika zla ne opravičuje druge.

Sporočilo današnjim generacijam

Danes, ko živimo v demokraciji, je naša dolžnost, da negujemo kulturo spomina. Ne zato, da bi poglabljali delitve, ampak zato, da bi se kot družba zrelo soočili z vsemi plastmi naše preteklosti. Zgodovinski spomin ni razkošje – je osnova narodne identitete.

Mlajše generacije morajo vedeti, kaj se je dogajalo, zakaj je do tega prišlo in kakšne so bile posledice. Brez tega se lahko zgodovina ponovi.

Naj bo 17. maj dan dostojanstva. Dan tišine, spoštovanja in resnice. Dan, ko se poklonimo vsem, ki so zaradi svojega prepričanja, vere, izvora ali svobodomiselnosti postali tarče sistema, ki ni priznaval drugačnosti. Poklonimo se vsem tistim, ki niso imeli glasu – a si ga danes končno zaslužijo. 

Uredništvo Notranjska