Andreja Senčar, ljubiteljska igralka v komedijah: “Čeprav včasih nekaj navzven zgleda kot komedija, jo lahko osebno čutiš kot dramo.”

V oddaji Kulturni izziv na BK TV smo govorili z Andrejo Senčar. Komedijantka, saj ima vloge v komedijah, pevka, ki prepeva v pevskem zboru, profesorica na srednji šoli pa še marsikaj več. V intervjuju je razkrila tudi svoje razmišljanje o ljubiteljski kulturi in kaj ta potrebuje.

Katera vloga od vseh, ki jih ima Andreja Senčar, ne samo na odrskih deskah, ampak sploh v življenju, pa ji je najbolj všeč, kaj želi biti?

Pravi, da kar to, kar je – Andreja Senčar. “Mislim, da sem pri svojih letih dobila že dovolj kilometrine in izkušenj, da se v svoji vlogi najboljše počutim.” Zaradi nje se pravzaprav marsikomu razvedri obraz. Igra v komedijah v ljubiteljskih gledaliških skupinah. Lani je dobila lepo nagrado na Festivalu komedije Pekre. Postala je naj komedijantka. “Zelo rada sem obiskovala ta festival. Že desetletja. Nikoli si nisem mislila, da bo priložnost, da bom kdaj na tem odru igrala. Oziroma z našo takratno predstavo Čaj za dve, s katero smo nastopali lani na tem festivalu, smo ta festival celo otvorili. Tako da je v tej naši igri kar precej simbolike.”

In kakšen izziv je bil igrati v predstavi Čaj za dve?

“Po pogovoru in potem pristanku, da bom igrala vlogo Jasmine v Čaju za dve, sem nekajkrat prebrala tekst, se poskušala vživeti v vlogo te upokojene igralke. Pa sem se kar nekajkrat našla. To vlogo sem začutila. Danes, ko gledam nazaj – seveda je bilo veliko truda, učenja, drilanja, veliko teksta – ampak hkrati z učenjem teksta, se mi zdi, da se je tudi v meni rodil ta del osebnosti Jasmine Rudolfove. Tako se je tekst kar povezoval z osebnostjo, z artikulacijo, z gibanjem, z izražanjem,” se je spomnila Andreja Senčar.

Včasih kdo reče, da igralce in igralke najdejo vloge, ki so jim pisane na kožo. “Točno to sem tudi začutila,” je opomnila Senčarjeva in nadaljevala: “In tudi v tej, ki jo trenutno igramo. Ja, mogoče pa je res vloga poiskala mene.”

Po selitvi iz Miklavža na Dravskem polju v Pesnico sprejela izziv igranja v novem društvu

Trenutno v KUD Marice Kerenčič Pesnica igrajo Nušičevo Gospo ministrico. Kar nekaj časa je že v tem društvu, prej pa je bila v društvu iz Miklavža na Dravskem polju. “Preden sem se preselila v Pesnico, sem delovala tudi v našem KUD Zvonke Antoličič v Miklavžu, kjer sem se kalila kot igralka. Svoje odrsko izražanje sem začela v Miklavžu in imam na to res lepe spomine in sem tudi hvaležna.”

Postopoma je sprejela več izzivov nastopanja na odrih – od povezovanja na prireditvah do igranja v komedijah

Andreja Senčar pa je pravzaprav profesorica biologije. Pravi, da gre za dve vzporedni poti. Poklic ima rada, rada ga opravlja. “Literatura, izražanje pa me je spremljalo že od osnovne šole. Mi, otroci socializma, smo veliko nastopali na proslavah. Literatura mi je bila blizu. Iz tega se je kasneje razvilo sodelovanje na proslavah v Miklavžu kot odrasla vloga. In potem ideja, da bi nastopala tudi v dramski skupini. In zgodba se je nadaljevala.” Tako so v njeno življenje prihajali različni izzivi. “Mogoče sem imela res srečo, da je to šlo vse postopoma. Najprej z nastopanjem, recitiranjem nekega naučenega besedila, ki ga samo ti reproduciraš. Pa potem do iskanja besedil, povezovanja z gestami. To smo imeli srečo. In Božo Hadler, kot naš prvi režiser v igrah, tudi Jan Bilodjerić v naslednji igri, … so nam dali neke napotke, neke usmeritve, da smo nekatere dela teksta izrazili tudi s telesom.” Ne nazadnje ima tudi na Prvi gimnaziji, kjer je profesorica, oder. Na Prvem odru spremlja talente, ki igrajo ali so v vlogi tehnikov. Njeni dijaki so jo videli tudi odru, na primer v Lenartu, kjer so jo pohvalili.

Oddaja Kulturni izziv: gostja Andreja Senčar

Izziv premagovanja treme: “Odgovoren si, da besedilo predajaš tudi tako, da bodo drugi v skupini svoj del najbolje izrazili.”

Ja, pravi, da je trema vedno prisotna. “Najhujše je nekaj zadnjih minut, preden se karkoli začne, in potem me samo prežema ‘Naj se že začne’. Potem stvar steče in je veliko lažje. A trema je vedno pristotna!” Gre za kombinacijo adrenalina, spoštovanja in odgovornosti. “Odgovornost – sploh tam, kjer nastopamo kot ekipa. Ti ne igraš le svoje vloge, ti igraš s skupino. In čutiš do nje odgovornost. Odgovoren si, da besedilo predajaš tudi tako, da bodo drugi v skupini svoj del najbolje izrazili.”

Izziv sodelovanja z drugimi pri ustvarjanju predstave

KUD Marice Kerenčič Pesnica deluje že nekaj časa, v njem so ljudje z različnimi predznanji, igrajo različne vloge. Na koncu pa mora vedno biti vse ‘tipi top’. Zakaj meni, da jim uspeva? “Zato so vaje. Zato je veliko usklajevanj. In potem je, recimo tako, kot mora biti.” Pa pride kdaj do napetosti kot v kaki družini, ko moraš dlje časa biti skupaj z vsemi? “Absolutno. Poglejte, pri toliko urah, ki jih opravimo skupaj … Mimogrede, pred kratkim je predsednica našega kulturno umetniškega društva Vesna Trampuš morala za agencijo pripraviti, koliko prostovoljnih ur je bilo opravljenih znotraj naših sekcij. In mislim, da se je pri naši dramski skupini številka ustavila pri štiri tisoč. Pri takšni masi prostovoljnih ur, pri toliko osebnega angažiranja, jasno, da pride do napetosti.” Pride pa tudi do veselja. In tega je ogromno več. Posamezne predstave zaigrajo večkrat, ponavljajo se čez leto. Ponujajo abonma, nastopajo drugje, včasih tekmujejo. Npr. predstavo Čaj za dve so, na hitro je izračunala, verjetno odigrali 16-krat. “V tem času se res zgodi marsikaj in lepo in tudi manj lepo, ampak ti se odločiš, kaj boš izbral kot spomin in ponesel dalje,” je o tem dejala Andreja Senčar. Ja, kot v življenju pravzaprav na vseh področjih.

Poglobiti se v vlogo je lahko izjemen izziv

Za Čaj za dve je večkrat prebrala tekst. “Veliko razmišljala o tem, kaj je Jasmina želela s tem povedati. Kakšna je ona bila v resnici. In sem jo zaznala kot eno tako občutljivo in predvsem ljubezni željno žensko. Za nekoga, ki je zavoljo svoje poklicne izbire moral žrtvovati vse. In pri igralcih v življenju velikokrat tako je.” Meni, da se je to zgodilo tudi pri Jasmini, ki ji dnevi v domu starostnikov ponujajo čas za razmišljanje.

Večkrat se je pogovarjala s Tonetom Partljičem, čigar nasvete ceni

Andreja Senčar je omenila tudi avtorja komedije Toneta Partljiča, čigar nasvete so zelo upoštevali. Pravi, da prihaja na njihove prve vaje in marsikdaj razloži ozadje, pride pa tudi na njihove predstave. In to ji zelo veliko pomeni.

Čustva se prepletajo že znotraj enega gledališkega dela

Poudarila je, da je razlika med komedijo in dramo. “Razlika je precejšnja. Čeprav včasih nekaj navzven zgleda kot komedija, jo lahko osebno čutiš kot dramo. Čustva se prepletajo. Tako kot je v življenju. Ni samo drama in ni samo komedija.”

Prepeva za dušo

V intervjuju je povedala več tudi o tem, kako jo je njena pot pripeljala do petja. Pela je že pred selitvijo v Pesnico. Prepeva tudi zdaj v tamkajšnjem zboru. Za dušo, je dejala. A tudi s športom se ukvarja. Smuča, kolesari. Pa tudi obdeluje vrt, vrtnari. Ne nazadnje pa veliko časa preživi še z družino, z vnukom.

Ljubiteljska kultura mora ostati ljubiteljska

Zaupala je tudi svoje razmišljanje o položaju ljubiteljske kulture, ki je množična, saj se v vsakem kraju nekaj dogaja. Pravi, da vidi veliko ljudi, ki ohranjajo avtohtono, ljubiteljsko kulturo, na eni strani, na drugi strani pa so še ljudje, ki to kulturo sprejemajo. In opozarja, da če se že pojavijo trenja, se pojavijo zaradi denarja. Zato mora država imeti posluh, da se ohranja ljubiteljska kultura. “Ne sme pa to postati profitabilno. To pa ne! Potem izgubi tisti čar ljubiteljstva!” je še odločno poudarila Andreja Senčar.

Povedala je še več.  Tudi to, v čem bi se res rada preskusila. Celoten intervju si lahko ogledate na spodnji povezavi.

The post Andreja Senčar, ljubiteljska igralka v komedijah: “Čeprav včasih nekaj navzven zgleda kot komedija, jo lahko osebno čutiš kot dramo.” appeared first on Lokalec.si.