Tim Schramm: Ceneje je poslati nemško jeklo v Ukrajino kot nemško kri v Baltske države

Piše: Alvaro Penas

Tim Schramm je 22-letni politik, okrožni podpredsednik stranke AfD-Wuppertal, ki se je kot prostovoljec boril v vrstah ukrajinske vojske.

Kakšna je vaša vloga v stranki AfD?

Vedno sem delal na lokalni ravni kot okrožni podpredsednik stranke AfD-Wuppertal, na prihajajočih volitvah pa kandidiram za mestnega svetnika. Trenutno pa sodelujem tudi s skupino AfD v Evropskem parlamentu.

Vseeno pa mislim, da imate močno vojaško žilico.

Da, že od otroštva sem sanjal o služenju v vojski, v Bundeswehrju, in ko sem končal študij, sem se prijavil na častniško šolo. Opravil sem izbirni postopek in fizične teste, a na zadnji stopnji, ko se moraš odločiti, kje želiš služiti, so mi rekli, da moj rezultat pri matematiki ni dovolj visok. Nisem obupal in sem se poskušal prijaviti kot vojak, a so me spet brez razloga zavrnili. Potem sem razumel, da je težava moje članstvo v Mladi alternativi, mladinski stranki AfD, zaradi česar sem spadal v kategorijo “ekstremistov”. Imamo vojsko, ki si ne želi domoljubov, kaj torej hočejo, vojsko levičarjev?

In kaj vas je pripeljalo do pridružitve ukrajinski vojski?

Če se vrnemo na začetek, je nenavadno, da je razlog AfD. Pred izbruhom vojne sem bil precej proruski in sem v bistvu verjel vsej njihovi propagandi, toda AfD je v moji državi kmalu po začetku invazije organizirala humanitarni konvoj z medicinskimi potrebščinami. Odločil sem se, da grem z njimi v Ukrajino in bil sem navdušen nad tem, kar sem videl.

Na kakšen način?

Navdušen sem bil nad ogromnim duhom domoljubja. Tudi v zahodni Ukrajini, več kot tisoč kilometrov od frontnih črt, so se vsi organizirali, da bi se zaščitili in pomagali svoji vojski. Povsod so bile zastave in videl sem, da so se Ukrajinci enotni, da bi se branili pred silo, ki jih je želela pomesti; da je domoljubje nekaj, kar bi vsak evropski konservativec želel v svoji državi. Po tem prvem potovanju sem se sam vrnil v Ukrajino in se poskušal včlaniti v Mednarodno legijo, vendar sem bil star 19 let, brez vojaških izkušenj in razumljivo so me zavrnili. Naslednje leto sem se vrnil z dvema prijateljema iz Wuppertala in imeli smo nesrečo blizu Lvova. Ukrajinci so se obrnili na nas, da bi nam pomagali in zaradi te nesreče sem z njimi stkal resnično vez. Nato sem se vrnil v Ukrajino, da bi obiskal te prijatelje in zahvaljujoč njima imam osebno povezavo s to državo.

Konec leta 2024 sem poskusil znova, tokrat pa sem imel poznanstva v Teritorialni obrambi, ki je del ukrajinske vojske in sem se lahko včlanil.

Kako so se vaši kolegi v AfD odzvali, ko ste se včlanili v Teritorialno obrambo?

Takrat zaradi varnostnih razlogov nisem nikomur ničesar povedal, preprosto sem moral storiti, ker sem želel bolj pomagati. Zavedal sem se, da moja odločitev ne bo všeč tistim, ki imajo ta poenostavljen pogled na to, da jim je mar le za Nemčijo. Najbolj me skrbi Nemčija, ampak Nemčija je v središču Evrope, zato me mora skrbeti tudi to, če kaj vpliva na Evropo; svet se ne ustavi na nemški meji.

Ste bili edini tujec in kakšne so bile vaše izkušnje z ukrajinskimi vojaki?

Da, vsi moji tovariši so bili Ukrajinci in v enoti so me zelo dobro sprejeli; bili so zelo hvaležni, da se Nemec bori ob njih. Tekoče govorim ukrajinščino in se znam sporazumevati, vendar so mnogi govorili »suržik«, narečje, in dodelili so mi prevajalca.

Kaj pa vojna?

Na nek način je bilo tako, kot sem pričakoval, saj sem prebral veliko knjig o ljudeh, ki so šli v vojno. Najhuje je bilo čakanje: čakal si ure in ure, ne delal ničesar in začel razmišljati o tem, kdaj bo priletela naslednja granata, saj je bilo običajno, da nas je obstreljevalo topništvo in ali te bo ta granata pokončala. Čakanje je tisto, kar ti lahko zlomi živce.

Bil sem v Hulajpolju v regiji Zaporiška. Ni bilo mirno območje, je pa bilo precej »varno«, saj je zaradi svoje geografske lege neposreden stik s sovražnikom, ki je moral prečkati kilometre odprtega prostora, da bi dosegel naše linije, zelo otežen. Kljub temu so bili naši položaji pogosto tarča topniškega ognja, jadralnih bomb in tankovskega ognja.

Kakšna je bila morala med vašimi soborci?

Bila je precej dobra. Sredi marca in aprila smo se šalili na račun vseh pogovorov o možnostih miru, vendar so bili zelo jasni, da se ni vredno obremenjevati s tem in so odgovorili, da moramo le nadaljevati z delom: braniti Ukrajino. Nisem slišal niti enega poraznega komentarja.

Če se vrneva v Nemčijo, kaj menite, da je v tej vojni na kocki za vašo državo?

Mislim, da je na kocki veliko več, kot si ljudje mislijo. Seveda si želim miru in želim najboljše za svoje ukrajinske prijatelje, vendar ta mir ne more biti kapitulacija, kar bi na koncu pomenilo izginotje države, njene identitete in njenih ljudi in bi bila katastrofa za vso Evropo. Če se Ukrajina neha boriti, bo izginila.

Kar zadeva Nemčijo, mislim, da bi morala v Ukrajino poslati vse, kar se kotali in strelja. Rusija nam nenehno grozi, samo poglejte, kako na ruski televiziji vedno znova govorijo o ponovnem zavzetju Berlin in realno gledano, trenutno so edini, ki lahko ustavijo Ruse, ukrajinski vojaki, ker ni dovolj imeti orožje, ampak morajo biti tudi ljudje, ki imajo voljo, da to orožje uporabljajo. To sem se naučil v Ukrajini.

Ali naj Evropa še naprej pošilja orožje Ukrajini?

Da, kolikor je le mogoče. In to ne pravim samo zato, ker mi je Ukrajina všeč, ampak to pravim kot nemški domoljub, ker je v našem interesu, da branimo Ukrajino. Ceneje je poslati nemško jeklo v Ukrajino kot nemško kri v Baltske države.

Kakšen je bil odziv vaših kolegov iz stranke AfD, ko je postalo znano, da ste prostovoljno služili v Ukrajini?

Nisem bil prepričan, ali naj to objavim, vendar me je spodbudilo več mojih kolegov, vključno z nekaterimi visokimi člani. Odziv je bil zelo pozitiven, čeprav sem bil deležen tudi kritik, vendar mislim, da je najpomembneje odpreti razpravo znotraj stranke. Naš program ne govori ničesar o tem, da moramo biti proruski in mislim, da moramo odpreti oči za to, kaj se dogaja v tej vojni, tako kot so to storile druge evropske konservativne stranke. Prav tako moramo moralno podpreti državo, ki je bila napadena in braniti njeno suverenost.

V stranki sem imel nekaj govorov o svojih izkušnjah in razlogih, zakaj moramo podpreti Ukrajino in bili so dobro sprejeti. Zato sem optimističen in upam, da se bo naše stališče do Ukrajine spremenilo, ker ga moramo spremeniti.

To ni lahka naloga, v Evropi je ruska propaganda prisotna na obeh straneh političnega spektra.

Res je, ruska propaganda je zelo učinkovita in ni pomembno, ali si desničar ali levičar, vsem se prodaja romantična vizija Rusije, ki je popolnoma napačna. Kdor misli, da je Rusija konzervativna alternativa, Rusije ne pozna. Po mojih prvih potovanjih v Ukrajino sem bil povabljen na poroko v Rusiji. Dobil sem nov potni list in se tja pripeljal iz Latvije, tako da sem videl veliko prave Rusije in razumel, zakaj Ukrajinci nočejo biti del tega sveta. To je diktatura, kjer čutiš popolno pomanjkanje svobode. Varnega sem se počutil šele, ko sem prečkal latvijsko mejo in mislil, da sem končno v EU. Nikoli ne bi verjel, da bi lahko imel takšno misel.

In ja, podpora Ukrajini stane denar, toda realnost je, da je varnost draga, ni zastonj. Ukrajinci so se naučili, da svoboda ni podarjena, ampak jo je treba braniti; enako moramo storiti tudi mi.

The post Tim Schramm: Ceneje je poslati nemško jeklo v Ukrajino kot nemško kri v Baltske države appeared first on Kulturni marksizem.