Televizija vse bolj irelevantna: “Spletni vplivneži so izkazali za bolj kredibilne od profesionalnih novinarjev”

Tradicionalni mediji izgubljajo na veljavi. Večina tiskanih medijev je na “intenzivni negi”, pri življenju jih ohranjajo vladne finančne injekcije davkoplačevalskega denarja. Vse manjši vpliv in gledanost pa ima tudi televizija, kot je na primerjavi gledanosti zadnjih televizijskih soočenj razkril spletni vplivnež Jan Macarol. Za komentar smo prosili političnega komentatorja Aljuša Pertinača, ki je seciral njihovo padajočo popularnost. Pravi tudi, da so šele spletni influencerji uspeli prignati Goloba na čistino.

“Soočenja na televiziji nihče ne gleda več! To so “brutalne številke”? IN TE SO RES slabe. Dovolite, da se zasmejim. Hah. Medtem ko se medijski mogotci trepljajo po ramenih, ker je 250.000 ljudi gledalo Edija Pucerja, kako se mu zatika pri improvizaciji, in Darjo Zgonc, kako kima, je moj včerajšnji zapis na Facebooku – spisan nekje med jutranjo kavo in toaleto (večina natipkanega na stranišču) – dosegel 300.000+ ljudi samo na FB in nekje 100.000 še drugod,” je zapisal Macarol.

Stroški njegovega zapisa? Minimalni oz. neobstoječi. Kot piše, ni potreboval pudra, reflektorjev in predvajanja v najboljšem terminu. “Televizija je de facto in de iure mrtva. Je zombi. Hodi naokoli, spušča čudne zvoke, a v resnici ne ve, da ji je že zdavnaj odpadlo meso s kosti. Edini, ki tega še niso dojeli, so tisti, ki podpisujejo oglaševalske čeke. V Butalah je pač tako: pomembno je, da se sveti škatla v kotu, ne pa, ali jo kdo dejansko gleda. Osnovna matematika je za slovenski medijski prostor očitno pretežka,” je zapisal.

Svoj trenutek doživlja “internet”. Podcasti in spletni vplivneži. “Influencerji”, kot se glasi v spletnem žargonu. Zakaj je temu tako? To nam je pomagal pojasniti Aljuš Pertinač.

Politični analitik Aljuš Pertinač.

Zakaj tradicionalni mediji izgubljajo svoj vpliv? Tiskani mediji že sedaj ne bi preživeli brez vladnih injekcij davkoplačevalskega denarja, zdi se, da gre po tej poti tudi televizija. 

Zato, ker so tradicionalni v času, ki je vse prej kot tradicionalen. Vidimo, da se praktično vse tradicije krhajo, vzpostavljajo se nove, oni pa še kar poskušajo podajati informacije na tradicionalen način. S pojavom spleta in družbenih omrežij je nastal problem za tradicionalne medije, saj se iz teh medijev več ne informiramo. Najprej je nastal problem tiska, ki je lahko o vsem poročal z najmanj enodnevno zamudo, kasneje pa je to postal problem tudi televizije in elektronskih medijev, ki so zvečer že neaktualni, ker vse izvemo že prej, še preden se začnejo klasična večerna poročila. Torej objektivno izgubljajo vpliv, ker niso več aktualni. Drug razlog pa je, da se je z družbenimi omrežji, pretočnimi servisi in vsem ostalim publika razpršila. Ljudje so se navadili, da gledajo in poslušajo vsebine, ko njim paše, in to ne koristi televizijam, čeprav imajo tudi možnost ogleda za nazaj.

Tretji razlog pa je, vsaj pri nas, da so tradicionalni mediji izrazito pristranski in izrazito neobjektivni. Poskušajo zasledovati neko agendo in prepričevati svojo publiko, da je ta agenda prava. Namesto da bi se osredotočili na to, da bi publiki predstavili družbene probleme in pustili ljudem, da si ustvarijo lastno mnenje o tem, za kaj gre pri teh problemih in kdo jih najbolj uspešno rešuje.

Pri tem pa se zastavlja vprašanje, zakaj ljudje bolj zaupajo spletnim vplivnežem, voditeljem podcastov, kot pa dominantnim medijem? Očitno mislijo, da je manj infiltracije prikritih interesov v tem poročanju.

Kar je prav tako zanimivo. Načeloma spletne vplivneže povezujemo s tem, da reklamirajo proizvode, storitve, blagovne znamke, in je res paradoks, da jim bolj verjamemo kot profesionalnim novinarjem. Ampak to je zato, ker so se ti spletni vplivneži izkazali za bolj kredibilne od profesionalnih novinarjev. Ravno zaradi tega, ker za politiko praviloma niso plačani, in takrat, ko niso plačani, povedo svoje iskreno mnenje. In ljudje damo več na iskreno mnenje, tudi če se z njim ne strinjamo v celoti, kot na neko plačano politično propagando, ki je vse bolj izključna vsebina tradicionalnih medijev v njihovih informativnih programih.

Ljudje smo se navadili, da verjamemo človeku, in problem tradicionalnih medijev je, da so uspeli izvodeniti vlogo novinarjev, voditeljev, kjer ni več ime voditelja in novinarja sinonim za kredibilnost, ampak so to zgolj neki medijski delavci, v najslabšem pomenu besede, mezdni delavci, ki za denar delajo to, kar delajo, in to ni tisto, čemur bi ljudje dajali pomen ali pripisovali posebno kredibilnost.

Spletni vplivnež Aleksandar Repić oz. “Nepridiprav” (vir: Planet TV)

Spremljamo zelo zanimiv trenutek v medijski zgodovini Slovenije, ko tradicionalni mediji niso sposobni opozoriti na razraščajoči se avtoritarizem trenutne vlade. Lahko pa nanj opozorijo spletni vplivneži, ki ga čutijo na lastni koži.

Po eni strani niso sposobni oz. jim ni dovoljeno, po drugi strani pa celo napadajo ali svarijo pred tistimi, ki opozarjajo na nepravilnosti. Takoj, ko medij zapade v past, da začne opravičevati oblast in demonizirati ali pa kritizirati šibkejšo stranko v postopku, to pa je zmerom nek človek z imenom in priimkom, izgubi podporo pri ljudeh. Izgubi doseg pri ljudeh. Dokler bodo mediji v službi aktualnega režima, pa ni važno katerega, mediji se namreč glede tega prilagajajo, do takrat se bodo soočali s padcem gledanosti in branosti.

Ravno tak primer sedaj spremljamo v praksi. Gre za primer t. i. “Nepridiprava”, ki je svoje sledilce pozval, naj bodo kritični do Goloba in njegove stranke Gibanje Svoboda. “Nepridiprav” naj bi bil najvplivnejši moški influencer v Sloveniji. Val kritike je bil tak, da so od samega šoka zaprli premierjev Instagram profil ali pa so ukinili komentiranje pod nekaterimi objavami in razglasili, da so bili žrtev “kibernetskega napada”. Zastavlja se vprašanje, ali lahko 100 tisoč mladih, ki so se obrnili proti predsedniku vlade, tega politično pokoplje na prihajajočih državnozborskih volitvah.

To bomo videli na volitvah 22. marca. Je pa z vidika Goloba in tradicionalnih medijev zaskrbljujoče, da tam, kjer tradicionalnim medijem nikakor ni uspelo predsednika vlade poklicati na odgovornost v zvezi z njegovim početjem, je uspelo nekemu spletnemu vplivnežu, da ga je prignal na čistino. Pri čemer moram priznati, da osebno za “Nepridiprava” alias Aleksandra Repića alias Picija pred to afero sploh nisem slišal. Že tu se vidi, da je to tudi generacijsko pogojeno. Za te generacije, ki so rasle s spletnimi mediji, z družbenimi profili in s spletnimi vplivneži … verjamem, da se utegne to pri tej generaciji precej poznati (v negativnem smislu) predsedniku vlade in njegovi stranki. Vprašanje pa je, koliko od teh ljudi se udeležuje volitev? Mogoče zdaj, ko so se na tak način lotili enega, ki ga imajo za svojega avtohtonega predstavnika, ki mu zaupajo, ki mu sledijo, mogoče jih to še dodatno motivira, da bodo šli volit. Morda si je s tem Golob naredil dvojno škodo, ker je povzročil še to, da bo kdo, ki se morda prej ne bi udeležil volitev, zdaj na volitve šel in protestno glasoval proti njemu.

Predsednik vlade Robert Golob (Foto: STA)

Omenili ste generacijsko pogojenost. Družbeni mediji so med drugim povzročili tudi to, da živimo v informacijskih mehurčkih.

Absolutno, gre pač za delovanje algoritmov. “Umetna pamet” nam ponuja tisto, kar misli, da želimo slišati, in je to tudi dodaten problem. Paradoksalno to zaenkrat še rešuje predsednika vlade in vladajočo garnituro, da vsaj njihovi volivci prek teh mehurčkov, prek sporočil, ki jih oni pošiljajo, še zmerom živijo v iluziji in mislijo, da se cedita med in mleko ter kako je za vse kriv Janša ali nekdo drug. 22. marca bomo videli, koliko to še “prime”.

Zaenkrat lahko operiramo samo s podatki gledanosti soočenj na največjih televizijah, ki nam kažejo, da zanimanje za to upada. Številke, ki jih tam vidimo, tudi na najbolj gledanem soočenju na največji komercialni televiziji, kažejo, da gledanost ne presega bistveno števila ljudi, za katere se v Sloveniji domneva, da spremljajo politiko, tudi takrat, ko ni volitev. Pričakoval bi, da bi se pri teh volitvah, kjer bo šlo na nož, kjer rezultat ni vnaprej znan, več ljudi angažiralo v smislu, da bi gledali ta soočenja. Ampak temu ni tako. Pričakujem, da bo volilna udeležba bistveno višja, kakor pa so številke gledanosti teh soočenj. Pomeni, da si bodo tisti, ki se bodo volitev udeležili in ne gledajo soočenj, očitno na nekih drugih podlagah oblikovali svoje volilne preference. Ne pa na tem, kar jim servirajo tradicionalni mediji.

Ž. K.