Talne grafike v urbanem prostoru, projekt Zebra: Eduard Čehovin in dr. Tanja Devetak

V zadnjih letih smo v Ljubljani, pa tudi drugod po Sloveniji, priča vedno večjemu številu talnih poslikav na prometnih površinah. Več krajev po državi jih uporablja, da pred vrtci ali šolami z igrivimi oblikami in živahnimi barvami opozorijo na prisotnost otrok. V Ljubljani pa najdemo tudi druge primere – na primer nekoliko drugačno obliko zebre pri Žalah in na Ižanski cesti, pa tudi nedavno poslikavo skoraj celotne Miklošičeve ulice s spremenjenim prometnim režimom, vzpostavitvijo kolesarske ulice. Nedavno je MOL v sodelovanju z Društvom oblikovalcev Slovenije razpisal tudi natečaj za talne oznake pred ljubljanskimi šolami in vrtci, z namenom umirjanja prometa in večje varnosti otrok na poti v šolo.

Novi projekt poslikave Miklošičeve ceste z namenom vzpostavitve kolesarske ulice je bil izveden poleti 2026. Po celotni cesti naj bi dal prednost kolesarjem, vizualno pa vzpostavlja pas ob robu ulice. Način uporabe je grafično nejasen. 

Eden prvih projektov, ki se je ukvarjal s talnimi grafikami v prometu nasploh, je bil projekt Zebra crossing oblikovalcev Eduarda Čehovina in Tanje Devetak leta 2008. Obsegal je jasno zasnovo in funkcijo prehodov za pešce, ki naj bi celovito označili območje središča Ljubljane in udeležencu v prometu sporočili, da je v območju umirjenega prometa. Projekt ni zaživel v celoti – izvedena sta bila le dva prehoda na Stritarjevi ulici, med Prešernovim trgom in Magistratom, zebri v obliki črtne kode kot začasna ureditev pred celostno prenovo mestnega središča. Eduardu Čehovinu in Tanji Devetak smo postavili nekaj vprašanj o projektu Zebra in vlogi talnih oznak v mestnem prostoru.

Lokacije predvidenih talnih oznak pri projektu ZEBRA.

Kaj je bila glavna zamisel projekta ZEBRA in kako naj bi prehodi ljudem pomagali prepoznati mejo območja za pešce?

Glavna zamisel projekta je bila na novo opredeliti vizualno podobo talne signalizacije, pri čemer se njena funkcionalnost v ničemer ni spremenila, upoštevali pa smo Pravilnik o talnih označbah, tako pri izboru barve kot pri dovoljenih dimenzijah.

Prehodi naj bi ljudem pomagali prepoznati mejo območja za pešce na več načinov: s povečano vizualno pozornostjo na prehodih za pešce, ki označujejo vstop v območje umirjenega prometa, z ohranjeno funkcionalnostjo signalizacije in s spodbujanjem večje pozornosti vseh udeležencev v prometu v zunanjem delu obroča. Prehodi z vizualno oblikovanimi talnimi oznakami so hkrati opozorilo in orientacijska točka. Zaradi prepoznavne podobe vstop v območje, namenjeno pešcem, postane bolj opazen: udeleženci ga zaznajo kot mejo, na kateri spremenijo način uporabe prostora. Funkcija ostaja enaka kot pri standardnem prehodu za pešce, vizualna izraznost pa mejo ne le označi, temveč jo naredi tudi bolj zapomnljivo.

Projekt je nastal, ko so se v strogem mestnem jedru uvajale spremembe prometne ureditve. Zastavljen je bil tako, da bi preoblikovane vizualne podobe prehodov za pešce označevale zunanji obod območja umirjenega prometa in komunicirale na dveh ravneh: uporabniški in vizualno-ustvarjalni. Tako bi nastal prostor javne vizualne dejavnosti, ki z inovativnimi izrazi ponuja zglede dobre prakse tudi za uporabo v drugih delih javnega prostora.

Projekt povezuje kulturno ustvarjalnost, vsakdanjo dinamiko urbanega prostora in odgovorno delovanje odločevalcev ter dokazuje, da so lahko tudi povsem utilitarne javne površine nosilke kulturnega sporočila. Vizualna ustvarjalnost je lahko aktivna, dostopna in uporabna sestavina spreminjajočega se urbanega okolja. Projekt jo približa vsem. Opazovalcu omogoča, da v vsakdanjem urbanem življenju oblikuje nova merila za vizualno podobo prostora.

Kateri deli projekta so bili izvedeni in zakaj je bilo pomembno, da bi zaživel kot celota?

Izveden je bil del projekta – preoblikovana prehoda za pešce sta bila postavljena na dveh lokacijah na Stritarjevi ulici. Prava vrednost projekta bi se pokazala šele v celoti, kot enoten vizualni sistem, ki bi označeval območje umirjenega prometa in bi ga lahko prilagodili za celotno mesto.

Projekt je nastal leta 2008, ko sorodnih intervencij v evropskem prostoru še ni bilo veliko. Mesto bi tako lahko postalo začetnik pristopov, ki bi jih povzemali drugi, in ne obratno – kot lahko opazimo danes – ko so mnoge rešitve v mestu prevzete od drugod. Z izvirno vizualno intervencijo v javnem prostoru pred osemnajstimi leti bi projekt uvedel enoten sistem, ki bi omogočal izvedbene različice za celotno mesto in ne le za ozko središče. Čeprav je bil projekt v času svoje časovno omejene postavitve opazen, se želeni učinek ni uresničil: brez celostne izvedbe je ostal na ravni, ki je podobna ogledu v galeriji ali muzeju, kar ni bil njegov prvotni namen. 

Objavljen je bil tudi v knjigi Selected Europe – Visual Inspiration from Bilbao (ur. Hernan Ordonez, 2015), med drugim skupaj z deli svetovno znanih arhitektov, kot sta Frank O. Gehry in Foster + Partners.

Kdo je odločil, da se projekt ne izvede v celoti, in kakšno pojasnilo sta takrat dobila?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je odgovornost razdeljena med dva organa z različnima pristojnostma. Komisija za kulturo na Mestni občini Ljubljana je projekt na odprtem natečaju podprla: dodelila mu je skoraj najvišje število točk in sredstva za izvedbo. O izvedbi na javnih prometnih površinah pa je odločal Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet, ki jo je zavrnil. Kot razlog je navedel, da projekt ni izvedljiv, ker »so želene lokacije na javnih površinah, kjer poteka običajen promet«. Nekaj let zatem so se sicer v Ljubljani pojavile sorodne poslikave, tudi v drugih barvah in zunaj območij umirjenega prometa.

Po najinem ugovoru se z oddelkom nisva uspela dogovoriti, zato sva se obrnila na župana. Z njegovo pomočjo je bil projekt vendarle izveden, čeprav v okrnjeni obliki, v upanju, da bo kdo spoznal, da se je z njim vredno ukvarjati. Projekt je slavnostno odprl tedanji podžupan Janez Koželj.

Danes opozarjata na okraševanje javnega prostora. Po čem bi prepoznali, da talna grafika rešuje prostorski problem, namesto da ga le prekriva?

Talna grafika rešuje prostorski problem, kadar izhaja iz dejanske težave prostora in jo izboljša: bolje označi mejo območja, usmerja gibanje ljudi, povečuje varnost ali olajša orientacijo. Po najinem mnenju so ključni trije znaki.

Najprej to, da ima grafika primarno usmerjevalno funkcijo. Ljudje se po posegu v prostoru vedejo drugače – vozniki upočasnijo, pešci lažje najdejo pot, kolesarji so vključeni v promet. Drugi znak je, da odstranitev grafike problem vrne. Vizualna podoba vsebinsko odseva prostor in namen intervencije, hkrati pa plemeniti prostor. Tretja ključna značilnost talne grafike je, da deluje skupaj z drugimi ukrepi, ne namesto njih. Vizualna intervencija sama ne more odpraviti slabih prostorskih rešitev, kot je na primer slabo urejen promet. Kjer pa je prostor dobro zasnovan, njegovo delovanje podkrepi in ga naredi bolj razumljivega.

Okraševanje je poseg, ki ga lahko odstranimo, ne da bi se v delovanju prostora karkoli spremenilo. Konceptualno zasnovana grafika, ki ponuja rešitve za celotno mesto na različnih ravneh prometne signalizacije, ta test prestane, saj v zahtevnem javnem prostoru združuje opozarjanje, urejevanje in povezovanje. Enak sistem signalizacije uporabljajo vsi deli mesta, tako središče kot degradirana območja, zato so vsi udeleženci v prometu povsod deležni enake mere jasnosti in varnosti. Ohranja se tudi bela barva, ki uporabnikom takoj sporoči, da gre za talno signalizacijo. Ta pa ni le prometni pripomoček, temveč lahko postane tudi nosilka kulturne identitete in mestne prepoznavnosti.

Pripravila: Nina Dolar