Tako so nekoč sušili sadje v zimskih časih

Sušenje sadja je ena najstarejših metod shranjevanja živil. Kjerkoli so ljudje gojili sadje, so iskali načine, da bi njegove okuse in hranilne vrednosti ohranili tudi potem, ko so se drevesne veje že otreble listov. Pridelki so bili dragoceni, zato se ni smelo zgoditi, da bi pridelano sadje propadlo. Zimski meseci so bili še posebej zahtevni, ker ni bilo sveže hrane, zato je bilo suho sadje pomemben vir energije.

Metode sušenja, ki so jih poznali naši predniki, se danes zdijo preproste, a v resnici so bile presenetljivo premišljene. Ljudje so znali izkoristiti toploto ognjišč, zrak pod tramovi, kroženje vetra med gospodarskimi poslopji in celo hladne zimske dni, da so dosegli naravno dehidracijo. Danes sušimo sadje v električnih sušilnikih, pečicah in posebnih komorah, nekoč pa je bilo vse odvisno od znanja in izkušenj, ki so se prenašale iz roda v rod.

Pri sušenju ni šlo le za tehniko, ampak tudi za opazovanje. Sadje se je razlikovalo od sorte do sorte. Hruške so potrebovale daljši čas, jabolka so se hitro nagubala, slive pa so morale biti pravilno razpolovljene. Če je bil postopek napačen, je sadje splesnelo ali ostalo premehko. Pravilno posušeno sadje je imelo značilen vonj in prožen, elastičen občutek pod prsti. V zimskih mesecih je bilo skoraj obvezno, da je v vsakem domu dišalo po suhem sadju.

Sušenje ob ognjišču in toplih pečeh

Ognjišče je bilo srce doma, zato je bila njegova toplota prva možnost za sušenje. Topel zrak, ki se je dvigal iznad odprtega ognja, je omogočal enakomerno izgubo vlage. Ljudje so dobro vedeli, da je toplota ob ognjišču prijetno suha, zato so sadje postavljali v njegovo bližino.

Razporeditev sadja ob peči

Hruške, jabolka in slive so včasih narezali na četrtine in jih zložili na lesene deske. Te deske so počivale na posebnih nosilcih ob peči. Sadje se ni smelo dotikati odprtega ognja, ker bi se speklo. Toplota kaminske peči ali krušne peči pa je bila ravno pravšnja. Sušenje je pogosto trajalo več dni, pri čemer je gospodinja sadje redno obrnila, da se je enakomerno posušilo.

Prednost sušenja ob ognju

Velika prednost te metode je bila, da je toplota delovala ves dan. Ogenj je bil tako ali tako potreben za ogrevanje. Predniki so znali združiti ogrevanje doma in shranjevanje hrane v en sam postopek. Plameni niso bili ključni element, pomembnejša je bila suhost peči, ki je naravno odvzemala vlago iz sadja.

Sušenje sadja nekoč

Sušenje na tramu in na podstrešju

Podstrešja so bila naravne sušilnice. Stari domovi so imeli veliko lesa, ki je dihajoč material. Leseni tramovi so omogočali, da se topel zrak dviga navzgor, medtem ko je zrak skozi strešne špranje krožil bolj nežno kot zunaj. Sadje, ki je viselo s tramov, se je sušilo počasi, a zelo enakomerno.

Nizanje sadja na vrvice

Hruške so pogosto nitkali z debelo iglo in jih nizali kot ogrlice. Na vrvi je lahko viselo tudi po več kilogramov sadja. Ta način je bil še posebej primeren za hruške tepke. Zaradi svoje strukture so se lepo ohranile in postale prijetno čvrste. Jabolka so včasih narezali in napeljali na vrvico, a so bila bolj občutljiva na vlago, zato je bilo treba izbrati pravi prostor.

Sušenje v senci toplote

Podstrešja niso bila vroča, kar je omogočalo naraven potek sušenja. Sadje je izgubljalo vlago počasi, kar je izboljšalo okus. Po več tednih sušenja so hruške postale sladke in delno prozorne. Sušenje na tramu je bilo počasno, vendar je zagotovilo izjemno aromatičen rezultat.

Zimsko sonce je bil zaveznik

Mnogo ljudi misli, da je sonce za sušenje primerno le poleti. V resnici lahko tudi zimsko sonce koristi, če je dan suh in ne prehladen. Nekateri so sadje postavili na zaščitene police zunaj hiše, kjer ga je božalo hladno sonce.

Sušenje na vetru in zimskem zraku

Zimski veter je suh, zato odvzema vlago hitro. Sadje se je postavilo v plitve košare in jih dvignilo od tal. S tem so preprečili, da bi vlaga ostala ujeta spodaj. Sadje se ni moglo posušiti v nekaj dneh, vendar je zimski veter ustvarjal pogoje, ki so ohranjali svežino. Tiste družine, ki so živele na višjih legah, so sušile sadje prav na odprtih balkonih.

Varovanje pred živalmi

Sadje je bilo treba zaščititi pred pticami in drobnimi sesalci. Zato so košare pogosto pokrili z redkimi mrežami, ki so zrak pustile skozi, živalim pa onemogočile dostop. Sušenje na prostem je bilo bolj tvegano, a je dalo poseben okus, ki ga danes težko poustvarimo.

Sušenje nad krušno pečjo

Krušna peč je bila v zimskem času stalno topla. Pred peko kruha so gospodinje pogosto izkoristile vročino, ki je nastala po čiščenju žerjavice. Sadje so razporedile na posebne loparje ali lesene deske in jih postavile nad odprtino peči, kjer je krožil topel zrak.

Prednosti peči pri sušenju

Krušna peč je omogočala sušenje tudi pozimi, ko je bilo zunaj hladno in vlažno. Toplota peči je bila enakomerna in ni bila premočna, saj se sadje ni smelo speči. Po peki kruha je bil notranji del peči topel še dolgo, zato so izkoristili tudi to naravno akumulacijo toplote.

Metoda za slive in jabolka

Slive so bile zelo primerne za to metodo. Njihova gosta struktura je zadržala obliko, sladkor pa se je koncentriral v mesu. Jabolka so narezali na tanke rezine, ki so se na topli leseni deski hitro nagubale in postale mehko suhe.

Posušeni kakiji, debelina

Kako so sušeno sadje shranjevali?

Suho sadje ni bilo namenjeno hitri porabi. Nanj so gledali kot na dragoceno zimsko zalogo. Shranjevanje je bilo zato enako pomembno kot sam postopek sušenja.

Shranjevanje v platnenih vrečah

Platnene vreče so bile naravna izbira. Tkanina je dihala, zato se vlaga ni zadrževala. Suho sadje je ostalo prožno in dišeče. Hruške tepke so včasih hranili v lesenih sodčkih, kjer so ostale suhe tudi več mesecev.

Glina in les kot posodi

Nekateri so suho sadje shranjevali v glinenih posodah s pokrovom. Glina je vpijala morebitno vlago iz zraka. Leseni zaboji pa so bili primerni za velike količine, saj so omogočali kroženje zraka med plastmi sadja.

Dodajanje lovorja ali suhih trav

Da bi odvrnili insekte, so ljudje med sadje polagali liste lovorja ali suhe dišeče trave. Vonj je ustvaril naravno zaščito, brez uporabe kemikalij ali zaščitnih sredstev.

Zakaj nostalgija po sušenem sadju ostaja živa?

Sušenje sadja je bilo del zimskega ritma. Sadje je dišalo po domu, otroci so se veselili sladkih grižljajev, odrasli pa so v njem videli pomemben del prehrane. Ta tradicija je še vedno del kulturnega spomina, saj nas suho sadje spominja na toplino starih domov.

Današnji sušilniki ponujajo hitre rezultate, vendar ne morejo popolnoma nadomestiti časovno počasnega postopka, ki je nekoč ustvaril posebne okuse. V tem sušenju je bilo nekaj spokojnega in domačega. Sadje se ni nikamor mudilo, zato je razvilo polnost, ki je danes skoraj redkost.

Čeprav je sodobno življenje hitrejše, veliko ljudi poskuša ponovno uvesti naravne metode. Sušenje ob kaminu ali na podstrešju ni več obveznost, temveč način, kako ohraniti tradicijo. Vrnitev k starim postopkom prinaša občutek povezanosti z naravo in s časom, ko je imel vsak domač pridelek svoj pomen.

Sušenje kakijev na sušilniku: ali lahko doma dosežemo pravi hošigaki učinek

Trik naših babic: kako narediti, da se kakiji med sušenjem ne zlepijo

Najboljša metoda za sušenje gob doma – brez plesni in grenkobe

Sušenje sadja in hrane – tako preprosto si pripravite zdrave prigrizke brez sladkorja

Kako prepoznati, da je figa zrela za sušenje?

Objava Tako so nekoč sušili sadje v zimskih časih se je pojavila na Vse za moj dan.