Tako je kutina (ponekod jo poznajo pod imenom dunja) prišla v naše kraje

Kutina je eno tistih sadnih dreves, ki v sebi nosi pridih skrivnosti. Njen vonj je močan, skoraj omamen, plod pa čvrst, hrapav in zlato rumen. Številni se spominjajo, kako so jih babice polagale na omare, da so odišavile sobe, ali kako so iz njih kuhale marmelado, kompot in žgance. A redki vedo, od kod pravzaprav prihaja in kako se je ta zanimiva rastlina razširila v naše kraje.

Starodavna pot kutine

Kutina je ena najstarejših gojenih sadnih vrst na svetu. Njeni začetki segajo več tisočletij nazaj na območje današnjega Irana, Kavkaza in Male Azije. Prav tam so jo ljudje začeli gojiti zaradi njenega vonja in zdravilnih lastnosti. Stari Grki so jo poimenovali “melimelon”, kar pomeni medeno jabolko, in jo posvetili boginji ljubezni Afroditi.

Iz grških pristanišč se je kasneje razširila v Rim, kjer so jo Rimljani imenovali “cydonia”, po mestu Kydonia na Kreti. To ime se je ohranilo tudi v znanstvenem nazivu rastline – Cydonia oblonga. Z rimskimi legijami in trgovskimi karavanami je počasi našla pot čez Balkan in Sredozemlje do Panonske nižine, kjer so jo začeli saditi tudi naši predniki.

Kutina

Kutina v srednjeveških vrtovih

V srednjem veku so jo menihi gojili v samostanskih vrtovih, kjer je bila del zdravilnih nasadov. Uporabljali so jo za pripravo sirupov, čajev in tinktur. Njene trde plodove so sušili in jih shranjevali za zimo, verjeli pa so tudi, da vonj kutine prežene slabe duhove in bolezni.

V tistem času je bila kutina cenjena kot simbol zdravja in plodnosti. Mnoge stare kronike omenjajo, da so mlade neveste na poročni dan dobile darilo v obliki sadeža kutine – kot željo po ljubezni in blagostanju. V ljudskem izročilu je imela skoraj čarobno moč.

V slovenskih deželah se je razširila iz Panonije in Balkana, kjer so jo poznali pod imenom dunja. Zlasti v južnih krajih, od Dolenjske do Istre, je postala stalnica v domačih vrtovih.

Vonj po domu in jeseni

Skoraj ni bilo hiše, kjer jeseni ne bi zadišalo po kutinah. Sadje, položeno na omare ali v shrambo, je osvežilo prostor z naravno aromo, ki je trajala več tednov. Vonj je bil tako značilen, da je postal simbol domačnosti in topline.

Kutina ni bila le okras ali dišava. Zaradi svoje trdote se ni jedla surova, zato so gospodinje razvile vrsto načinov, kako jo uporabiti. Kuhale so marmelado, kompot, žele in sir – tisti temno rjav, gost in dišeč, ki se je rezal kot kolač.

Sčasoma se je kutina znašla tudi v žganju, saj njen aromatični vonj lepo obogati domače sadjevec. Še danes je v nekaterih delih Slovenije priljubljeno domače kutinovo žganje, ki velja za posebnost jesenskega časa.

Od juga proti severu

Njena pot po svetu je bila povezana s toploto. Kutina namreč uspeva tam, kjer zime niso prehude in kjer poletno sonce dovolj dolgo greje. V severnejših krajih so jo gojili le v zavetnih legah in ob zidovih, da so jo zaščitili pred mrazom.

V slovenskem prostoru se je dobro udomačila predvsem v vzhodnih in južnih delih države. Tam, kjer so tla bogata in topla, je našla svoj dom. Posebej znane so bile kutine iz Bele krajine in Posavja, kjer so jih sušili, kuhali in prodajali na jesenskih sejmih.

V 19. stoletju so jo začeli saditi tudi v večjih sadovnjakih, saj so ugotovili, da se odlično obnese kot podlaga za hruške. Sadjarji so jo cenili zaradi njene odpornosti in močnih korenin, ki dobro prenašajo sušo.

Zdravilna moč, ki so jo poznale že babice

Kutina ni bila cenjena le zaradi vonja in okusa. Ljudska medicina jo je uporabljala kot naravno zdravilo. Iz kutinovih semen so pripravljali čaje za pomirjanje kašlja in lajšanje prebavnih težav. Sluz, ki jo semena sprostijo v vodi, deluje blagodejno na sluznico grla in želodca.

Sok kutine so priporočali ob prehladih in slabem počutju, saj vsebuje veliko vitamina C in antioksidantov. Tudi danes jo priporočajo pri težavah s prebavo, saj vsebuje pektin, ki pomaga uravnavati prebavni sistem.

Včasih so otrokom, ki so imeli razdražen želodec, dali žlico kutinovega želeja, ki je pomiril prebavo. Ta preprost nasvet se je prenašal iz roda v rod in še danes deluje.

Kutine

Zakaj je skoraj izginila iz naših vrtov?

Kljub svoji bogati zgodovini je kutina v zadnjih desetletjih skoraj izginila iz domačih sadovnjakov. Nadomestila so jo moderna jabolka in hruške, ki jih je lažje pridelovati in prodajati. Poleg tega se mlajše generacije pogosto ne zavedajo, kako uporabna in dišeča je ta stara sadna vrsta.

A v zadnjih letih se kutina vrača. Vse več ljudi išče domače sorte in pristne okuse. Kutina se ponovno sadi na vrtovih, pojavlja se na tržnicah in v receptih sodobnih kuharjev. Njena edinstvena aroma in trdnost dajeta jedem poseben značaj, ki ga nobeno drugo sadje ne more nadomestiti.

Simbol jeseni in spomin na otroštvo

Za mnoge je vonj kutine spomin na otroštvo. Na jesenske dni, ko so v kuhinji brbotali lonci z marmelado in se je po hiši razlegal sladek vonj po sadju. Tisti občutek domačnosti, ki ga danes redko doživimo, se začne prav z drobnimi stvarmi – kot je rumen sadež na okenski polici.

Kutina je del zgodbe o tem, kako so naši predniki znali iz preprostih darov narave ustvariti toplino doma. Njena pot od perzijskih vrtov do slovenskih kuhinj je dokaz, da dobre stvari potujejo počasi, a ostanejo dolgo.

Kutina se vrača v kuhinje in prinaša presenetljive koristi

Objava Tako je kutina (ponekod jo poznajo pod imenom dunja) prišla v naše kraje se je pojavila na Vse za moj dan.