Tadeja Šef: LISTI ŽIVLJENJA

Piše: Jana Hartman Krajnc

Knjižica LISTI ŽIVLJENJA je zagledala luč sveta 11. junija 2026 pri založbi KCM. Ta dan jo je avtorica tudi predstavila bralcem. Povedala je, da je književni junak gospod Harc, s katerim se vse dogaja, pravzaprav njen dedek. Umrl je za rakom in pisateljica je prikazala njegove zadnje dni življenja. Vživela se je v človeka, ki mu življenje odteka.

Nekoč je bil močan mož, ki je zrasel na kmetih in je bil vajen prijeti za vsako delo, toda bolezen ga je tako izčrpala, da je bil le še senca tistega človeka. Mesec dni pred smrtjo, se mu utrinjajo slike iz njegovega življenja. Bil je šofer avtobusa pri podjetju Certus, ki je preminilo, prav tako kot bo kmalu tudi on. Vsak dan je prevažal ljudi, njegova zadnja pot pa je z avtom na hrvaško morje, v Vodice. Tja je z družino zahajal leto za letom, zdaj pa se potrudi, čeprav mu že močno pešajo moči, da tja še enkrat popelje svojega avtističnega sina. Srčno tudi upa, da ga bo morje ozdravilo. To je zanj velik napor, a izplačalo se je, saj je srečen, da je sina osrečil. Starec razmišlja o tam, kako so počitnice preživljali pri gazdarici v Vodicah, mimogrede bralec izve tudi o njenem življenju. Mož se spominja staršev in starih staršev, svojega otroštva in težkega življenja po drugi svetovni vojni. Spominja se, kako so otroci uživali v zimskih radostih na snegu, kako so se smučali z doma narejenimi smučmi. Ko hodi ob Dravi, mu misli hitijo k flosarjem. Spominja se, kako sta z ženo začela novo življenje, kako mu je rodila hčer in sina Danija, ki je avtist, a ga ljubi, kot lahko le ljubi oče svojega otroka. In prav on mu lepša življenje. Opisani so prizori v bolnišnici in moževe predsmrtne halucinacije o črnih metuljih.

Zgodba je opisana doživeto, prvoosebno, saj je vse eno samo razmišljanje na smrt bolnega človeka. Le na koncu, ko gospod Harc umira in nima več moči, da bi spregovoril, in ko umre, o njem pripovedujeta žena in hčerka. To je tudi oblikovno prikazano z ležečim tiskom. Knjiga se konča s smrtjo protagonista, vendar konec ni prikazan tragično in boleče. Vse je tako normalno, kot je normalno življenje. Človek se rodi, živi in nazadnje tudi umre, toda življenje gre dalje. Harčeva vnukinja bo kmalu rodila in njegov rod se bo nadaljeval.

Pisano je v lepem in razumljivem jeziku. Pohvalno je, kako se avtorica vživlja v umirajočega človeka. Polna je ljubezni in razumevanja do te osebe, kar priča, da to ni le fikcija. Posebno zanimive so bolnikove predsmrtne halucinacije, ki so prikazane v obliki črnih metuljev. Morje knjižnemu junaku veliko pomeni in čutiti je, da tudi pisateljici. Doživeto ga opisuje in na naslovnici je fotografija morja, ki jo je sama posnela. Na njej je označeno, da je to zgodovinski roman, kar nedvomno tudi je, saj prikazuje življenje polpretekle dobe. Vendar pa menim, da je še bolj psihološki roman, saj je vse eno samo razmišljanje umirajočega človeka.

Knjigo je uredil Gregor Lozar, oblikoval Jurij Moličnik, grafično zasnoval Romeo Štrakl. Razdeljena je na 22 poglavij, ki so zaznamovana z rimskimi številkami. Zadnje poglavje je kot nekakšen dodatek, saj to ni več razmišljanje protagonista, ampak doživljanje njegovih bližnjih. Na koncu je knjigi dodano še literarno delo avtorice Tadeje Šef pod naslovom ŽIVLJENJEPIS. Na zadnji strani platnice je anonimna kratka razlaga o knjigi, ki izzveni takole: »Roman odpira teme minevanja, družinske povezanosti, vere in upanja ter tiho sporoča, da prav minljivost daje življenju vrednost. Slog je liričen, intimen in ganljiv, v duhu sodobne refleksivne proze. Knjiga je namenjena odraslim, ki iščejo globoko čustveno izkušnjo. Povabi vas v zgodbo, ki ostane – kot spomin, ki ne zbledi.«