OBČUTENJESREČE IN ZAMAKNJENOST NAD LEPOTO V POEZIJI VLADIMIRE REJC

Piše: Marija Švajncer

Vladimira Rejc, slovenska pesnica, literarna publicistka, urednica in organizatorica kulturnih dogodkov, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Froniter, Poezija objavila pesniško zbirko z naslovom Mehkoba jutra (2026). Oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, fotografije je posnela Ida Zupan, grafično zasnovo ovitka je izvedel Romeo Štrakl. Avtorice spremnih besed so: Barbara Gregorič Gorenc, Maja Drolec in Vlasta Črčinovič Krofič.

Na prvi pogled je videti, da je pesniška zbirka Mehkoba jutra sestavljena iz haikujev, vendar pa po vsej verjetnosti ne gre zanje, saj niso upoštevana pravila te japonske pesniške oblike pesnikovanja. Vladimira Rejc je snovalka kot dih nežnih in kratkih pesmi, napisanih kot ena sama kitica in v svobodnem verzu. V njih prevladuje dvojnost: najprej se pesnica zazre v kak naravni pojav, pač nekaj zunaj sebe in okoli sebe, zatem izrazi čustvene, po večini ljubezenske občutke. Začuti večer, zazre se v oblak in z očmi spremlja metuljev let. Stalnica njenega doživljanja je tišina kot nekaj neznanega in neizrekljivega, molk in skrivnost, ki jo skuša vpijati vase. Zavezana je času: jutro ji prinaša blagodejno počutje, tudi letni čas, zlasti jesen, je tisti, ki jo napolni z občudovanjem in predajanjem lepoti.

Prav za to gre. V subtilnih pesmih Vladimire Rejc prevladujeta radoživost in ljubezen. Tako zelo ji je lepo in prijetno, da o svoji sreči, ki jo doživlja v stari vili, obdana s knjigami in umetniškimi predmeti, predvsem pa naklonjenostjo svojcev, govori kar naravnost in neposredno. Tudi v ljubezni do moškega je odkrita: ljubi ga nežno in predano ter se mu izroča, misli nanj, kadar ga ni ob njej, in ga čaka, sluti njegovo bližino in ga obožuje. Veliki Tagore je napisal v svojem spevu: »Ta ljubezen med teboj in menoj je prosta kakor pesem.«

Zgodi se, da ljubljenega moškega ni, toda njuna ljubezen je tako velika, zanesljiva in trdna v svojem trajanju, da zagotovo ni za vedno odšel od svoje izbranke in življenjske sopotnice. Nekje čaka nanjo in spet mu bo izrekala sladke in ljubeznive besede.

Nekaj pesmi v zbirki je namenjeno pokojni materi. Pesnica onemi pred dejstvom neizprosnega minevanja in se skuša tolažiti s spomini. Mati je še vedno tukaj, saj jo ohranja v sami sebi in sanjah. Tudi sicer so sanje tiste, ki ji popestrijo in polepšajo dneve in noči, podnevi kot sanjarjenje, ponoči kot pogrezanje v neznane svetove. Nakopiči in zgosti se toliko poetičnosti, da je poezijo Vladimire Rejc mogoče občutiti kot razkošje lepote, zamaknjenosti, srečavanja čudovitih trenutkov in osrečujočih zaustavitev. Presenetljivo, vendar tudi občudovanja vredno je spoznanje, da v te globoke in subtilne verze ne vdira naš čas, v njih ni skrajnosti in grozodejstev sveta, ki nas strašijo, in ni tistega, kar se neizprosno in ogrožajoče dogaja okoli nas in vsiljuje vtis odvzemanja svobode.

Verzi Vladimire Rejc so odeti v harmonijo in ubranost, vse je skladno in povezano med seboj kot upanje, optimizem in razkrivanje smisla človekovega bivanja. Če se ponuja toliko lepote, je zagotovo vredno živeti, vztrajati, upati in se smehljati. Njen dragi ima modrozelene oči in nasmeh na obrazu. Vse, kar je okrog pesnice, se je na poseben način dotika. Podobo stvari, naravnih pojavov in abstraktnih pojmov zna vsrkavati vase ter osmisliti in zapolniti sleherni trenutek svojega bivanja. Verzi so zelo zgovorni: »Občudujem lepoto. / Poboža me nežna misel. / Ne ustavi se.«

S formalnega vidika pesmi torej nekoliko spominjajo na haikuje, nekatere od njih so impresije, druge so sporočila o življenjskih resnicah in modrosti, tu in tam se oglasijo kot krokiji ter spodbudni pozivi in klici. Metaforika nežno poplesava kot pajčolan in je vsa mila in mehkobna,

Pesnica in pisateljica Barbara Gregorič Gorenc s svoji spremni besedi zapiše, da so pesmi Vladimire Rejc kot naša življenja – preplet temnih in svetlih trenutkov, vmes pa še mirne in dobrodejne sivine. Pisateljica Maja Drolec ugotavlja, da je pesniška zbirka Mehkoba jutra nežno nadaljevanje poetičnih utrinkov iz avtoričine pesniške zbirke Mehka tema: nežni slikarski utrinki. Glavne teme verzov so hrepenenje, iskanje ljubezni in naklonjenost, pesmi pomenijo izpoved, ki človeka v tem, marsikdaj neurejenem svetu lahko umiri in ga napolni z občutjem lepega. Pisateljica, pesnica in likovna umetnica dr. Vlasta Črčinovič Krofič v pesmih Vladimire Rejc odkriva svežino, lirsko introspekcijo in subtilno lepoto, poseben pomen imajo tudi simboli. Pesnica v subtilnih opisih in nežnih ritmičnih vzorcih povzdigne običajno v univerzalno, in prav to daje zbirki poseben čar. Poezija Vladimire Rejc je, kot sklene dr. Vlasta Črčinovič Krofič, dragocen prispevek k sodobni slovenski poeziji.

Fotografije, ki vsebinsko povedno in smiselno dopolnjujejo pesniško zbirko, je posnela Ida Zupan. Na njih je videti rdeče obarvano nebo, drevo v daljavi, ožarjeno s sončnim zahodom, cvetoč kostanj, porisane kamne in temačen večerni prizor. Na zadnji sliki avtorica fotografij zapiše, da vedno poskuša v objektiv ujeti nekaj posebnega. V veselje ji je pomagati pri sožitju maminih pesmi s fotografijami.