Robert Šabec: EUgen

Pisatelj in scenarist Robert Šabec je diplomirani sociolog kulture in filozof, ki je izdal več kot ducat otroških pravljic in zbirko kratke proze z naslovom Rdeča pošast (KUD Apokalipsa, 2012). Za mladinsko revijo Galeb je v letu 2014/2015 pripravil serijo zgodbic o mravljinčku Mroviju, napisal pa je tudi scenarije za filme Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča ter Kuzle. Tudi med prebiranjem romana Eugen dobimo občutek kot da gledamo film z elementi naturalizma, socialnega realizma, groteskne parodije in nadrealizma. Zgodba o Eugenu je zgodba o mladeniču, ki mu v času šolanja živce uničujejo sošolci in starša, ki ga nazivata Evgen, vendarle pa mu omogočita razkošno življenje v času desetletnega študija, oče pa s podkupovanjem psihiatra poskrbi za to, da se izogne tako služenju vojaškega roka kot udeležbi v vojni. Med najbolj zanimivimi poglavji je nedvomno poglavje z naslovom Pri psihiatru, v katerem sledimo pogovoru med Eugenom in psihiatrom, ki poizveduje po njegovih asociacijah na temo zadnjih sanj in eksperimentiranja z drogo. Na koncu srečanja mu uspe pridobiti potrdilo z diagnozo introvertirane osebe z znaki nevroze in poudarjenimi avtodestruktivnimi vedenjskimi motnjami: “Ob odhodu iz ordinacije mu je pri odprtih vratih doktor v roke navrgel še zajetno dozo helexa za boljše počutje, dormicuma za boljše spanje ter nekaj tablic le strokovnemu krogu poznanih medikamentov. Eugen je prejeto potisnil globoko v svoje žepe in kasneje vse skupaj pognal po grlu.” Čeprav se Šabec izogne moraliziranju, pa pozoren bralec oz. bralka lahko hitro začuti ironijo, ki zaveje ob ravnanju psihiatra, ki – ne da bi trepnil z očmi – postavi človeka v dogmatične psihiatrične “predalčke” in mu ob predpostavki eksperimentiranja z drogami predpiše tablete, ki povzročajo precejšnjo odvisnost.

Že v samem imenu Eugen se pravzaprav skriva odtenek ironije, če vzamemo v obzir filološko vezavo EU–gen, kar nas asociira na evropski genetski bazen, kar v nadaljevanju romana, ko ima protagonist opravka s podnajemniki iz drugih kontinentov, pride še kako do izraza. Izkaže se namreč, da mu starša po smrti zapustita veliko nepremičnin, ki jih več desetletij oddaja, kar mu predstavlja edini vir zaslužka: “Gostoljubnosti njegovih nepremičnin so bili deležni vse številčnejši prišleki, ki so tiste dni trumoma prihajali v deželo. Med prvimi Srbi, Albanci, pa Hrvati, Bosanci, zatem Romuni, Bolgari, Pakistanci, Afganistanci, Bangladešci, kasneje pa celo prebežniki iz Afrike, Ukrajine … Od vsepovsod so prihajali. Ni, da ni bilo.” Ko že mislimo, da bo šla zgodba v smeri aktualne evropske nestrpnosti do migrantov, ki prihajajo iz držav izven EU, doživi roman vrhunec v obračunavanju med dvema slovenskima veleposestnikoma: Eugenom in direktorjem podjetja, ki nosi pomenljiv naziv Topel dom in blažena zaposlitev d.o.o., ki se domisli nenavadne tržne niše, ki vključuje oddajanje stanovanj večim delavcem naenkrat in njihovo večturnusno zaposlovanje: “Več delovne sile, kot jim je uspelo stlačiti v posamezno stanovanjsko enoti, več profita je ostalo lastnikom. Kot zanimivost velja dodati, da so prav pri dotični agenciji v zadnjih tednih kot prvi v razvitem svetu resnično do poslednje potankosti razvili svojo najnovejšo poslovno idejo. Ta je temeljila na tem, da v kolikor najemniki, ti novodobni sužnji delajo v treh turnusih, se pravi v jutranji, popoldanski in v nočni izmeni in to vse dni v tednu, je lahko tudi postelj v stanovanju za tretjino manj, kot pa je dejansko število najemnikov. Namreč tisti, ki so na nočnem turnusu, postelje ne potrebujejo ponoči, temveč zarana zjutraj, ko ležejo k počitku in to prav v času, ko je stanovanje že zapustila jutranja ekipa, podobno kot velja tudi za popoldance. Ti slednji pač ležejo v postelje predhodne ekipe. V bivalni enoti se tako nikoli sočasno ne nahajajo najemniki vseh treh turnusov. Eni so namreč vedno na delu.”

Zaradi tovarn, do katerih ima Eugen ambivalenten odnos, saj je zaradi ene izmed njih kot otrok predčasno izgubil varno materino zavetje, postane potreba po sezonskih delavcih iz tujine tako velika, da njegov prijatelj celo zaračunava vsak meter svojega travnika in ga obda z bodečo žico, da se improvizirani delavski kamp pravzaprav čez noč spremeni v nekakšno novodobno koncentracijsko taborišče, v katerem je odrejen čas za izločanje, hranjenje in spanje. Nečesa podobnega se kasneje domisli tudi Eugen, ko proda vse svoje propadajoče nepremičnine in lastno stanovanje preuredi v hostel, v katerem se nahaja več deset postelj in samo ena kopalnica. Namesto da bi roman šel v smeri kritike tovrstnih izkoriščevalskih razmer, se Šabec odloči, da bo slovensko frazo “skrbi le za lastno rit” prignal do absurdnih razsežnosti. Eugen namreč dan in noč trpi zaradi tega, ker ne more ohraniti kopalnice le zase in brska po promocijskem gradivu številnih trgovin, dokler ne pride do iste rešitve kot drugi kapitalisti – da bo uvedel natančen urnik za uporabo kopalnice, čeprav se zaveda, da so delavci večino dneva v službi in je pravzaprav sploh ne morejo uporabljati. Šabec na duhovit način prikazuje tudi pregovore kot so: “drek vedno priplava na površje”, “pometati stvari pod preprogo”, “kdor drugemu jamo koplje, sam pade vanjo” in še bi lahko naštevali. V nadaljevanju privede analno fiksacijo glavnega junaka do tako absurdnih razsežnosti, da celo delavci iz tujine v njem vidijo čudaka, domačini pa pretepača, sadomazohista, ekshibicionista in terorista, čeprav gre v svojem bistvu za posvem infantilno, a izjemno narcisoidno bitje. Simboličen zaključek, v katerem se Eugen zavoljo deložacije povzpne na mestni drog in se gol zavije v državno zastavo, nato pa ga strela izstreli v bližnje močvirje, nam da vedeti, da se vsak na svoj način vrne v drek, iz katerega je vzniknil. Pathos k temu pridoda tudi grafit na pročelju njegove hiše, ki nas opozarja na to, da državljani Evropske unije nismo nič boljši od prišlekov iz drugih kontinentov, ki v treh turnusih za nami čistijo kanalizacijo, hišne greznice (Fejsal) in notranje bivalne površine (Ferida): “Prišli smo k vam, saj ste najprej vi bili tisti, ki ste prišli k nam”. Na tem mestu se Šabec vsaj preko grafita obregne tudi ob evropski rasizem in kolonializem, ki je v 19. in 20. stoletju zakrivil množično izkoriščanje naravnih virov in poceni delovne sile v Aziji in Afriki, medtem ko so se v nekaterih državah zahodne Evrope ponašali s človeškimi ZOO-ji, v katerih so “razstavljali” predstavnike različnih temnopoltih plemen.

Robert Šabec v romanu EUgen posredno načenja vprašanja o tem, kam je Evropejce pripeljal neokolonializem, da vedno bolj služijo na trpljenju in revščini prišlekov iz t. i. tretjega sveta, ki do onemoglosti opravljajo dela, ki se ostalim zdijo izpod časti. Gre za priliko o nadutosti, pretiranemu egoizmu, konzumerizmu in materializmu, ki se v končni fazi že po naravnih zakonitostih konča v blatu in izničenju vsega, kar “štrli” navzven. Čeprav nas z duhovitim stilom pisanja takoj priveže ob knjigo, pa bi iz dramaturškega vidika zgodba potrebovala nekaj dodelav in popravkov, kar se kompaktnosti in celostne obravnave tiče. Zagotovo pa nam bo Eugen že iz karakternega in psihopatološkega vidika še dolgo ostal v spominu, saj nastavlja zrcalo marsikateremu Slovencu …

Miša Gams