Stranka nevarnih namer

Nad videom, ki so ga posneli z ne vem katero svojo članico ali simpatizerko, je stranka Levica zapisala: “Stanovanje ni mnenje. Je pravica!” Ni bilo ne prvič in zagotovo tudi ne zadnjič, toda ker so v aktualni vladi in imajo denarja, ki ga prek davkov ukradejo ljudem, očitno dovolj, napovedujejo največji “zagon javne stanovanjske graditve” po osamosvojitvi. Kar je škodljivo, saj se bo cena nepremičnin samo še dvignila, nikakor ne znižala. To so osnove ekonomije: ko država s svojimi ukrepi, ki so lahko povsem dobronamerni, poseže na trg, ne pride ven nič dobrega.

Ampak dajmo na stran državno gradnjo stanovanj in tudi morebitne katastrofalne posledice za trg in denarnice ljudi, poglejmo si samo izhodišče. Levica pravi, da je stanovanje pravica. Že to je v osnovi zgrešeno. Streha nad glavo je potreba. Človek ima že od svojega začetka osnovne potrebe: da ni lačen, žejen, da ima zavetje. To so potrebe. Ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do hrane, pravica do vode, pravica do doma. Vsaj od nekdaj ne. Te pravice so se vtihotapile v našo podzavest in eksplodirale v času postmodernizma.

Škoda v razumevanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin je bila storjena kmalu po drugi svetovni vojni, ko je bila leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Ta je določala “pravico” do življenjskega standarda, ki je primeren za zdravje in dobro počutje vsakogar, vključno s stanovanjem. Dvajset let kasneje so Združeni narodi sprejeli Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je priznal podobno pravico vsakogar do ustreznega življenjskega standarda, vključno s hrano, oblačili in stanovanjem. To je privedlo do tega, da so kasneje nekatere države (ali tudi mesta) sprejele resolucije, s katerimi so pravico do stanovanja razglasile za temeljno človekovo pravico (na primer mesto San Diego). Toda kaj to pomeni?

Čeprav sem o tem že večkrat pisal, je očitno treba ponavljati, ker je razumevanje pravic, kot ga predstavlja Levica, okužilo celo zdravorazumske ljudi, razumevanje in mešanje pravic in “pravic” je postalo mainstream. Torej, temeljne človekove pravice in svoboščine (do življenja, zasebne lastnine, svoboda govora) so tako imenovane (dane) negativne pravice (človek jih pridobi že, ko se rodi), medtem ko so druge pravice (do stanovanja, dostojnega življenja, zdravja) pozitivne pravice in so pridobljene. Prve so varovane, so človeku brezpogojno zagotovljene in veljajo za vse, druge predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje.

Stanovanje je potreba in tudi podlaga za človekovo blaginjo, vendar je vezano le na lastninsko pravico: pravico do lastnine in zaščito pred vmešavanjem oblasti. Po drugi strani je pozitivna pravica do stanovanja zahteva, da oblast poskrbi za stanovanja tistih, ki jih potrebujejo. Kar pomeni, da oblast zagotovi vire (denar) drugih ljudi (prerazporejanje). S tem, ko Levica enači različni kategoriji pravic (negativne in pozitivne), zamegljuje nasprotja med njimi in posledice. In tako postane pravica do stanovanja del politike in del predvolilnih kampanj, s katerimi privabljajo glasove. Nihče več ne podpira lastninskih pravic, ki imajo za cilj okolje, ki omogoča kupiti stanovanje vsakemu, temveč vsi mislijo na sistem, kako ugoditi določeni skupini ljudi in s tem oškodovati drugo skupino.

Pravico do stanovanja je treba razumeti kot svoboščino, ki je (z ustavo) zaščitena (individualna) lastninska pravica (temeljne pravice in svoboščine se vedno nanašajo na posameznika, nikoli na skupino). Toda vzpon kolektivizma (socializma) je dodobra premešal in pomešal razumevanje človekovih pravic in svoboščin. Dom je res v samem središču človekovega življenja in je pomemben za doseganje sreče in razcvet posameznika, nikakor pa ni dolžnost države, da zagotavlja stanovanjsko (ali kakršno koli drugo) pomoč.

Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek