Poznič: Levičarji pravijo, da skrbijo za reveže. V resnici pa reveže proizvajajo in v revščini ohranjajo cele narode in države

S teologom in duhovnikom dr. Andrejem M. Pozničem smo se pogovarjali o položaju Katoliške cerkve v Sloveniji, Evropi in svetu ter tudi o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju.

Dr. Andrej M. Poznič je tudi eden od avtorjev prispevkov za zbornik “Soglasje za zgodovinski trenutek” ter prepoznaven publicist ne samo v katoliškem svetu, pač pa tudi širše.

Dr. Poznič, morda bom izpadel nekoliko naivno, a vendarle: pogrešate kaj polemike zaradi pridig tega ali onega škofa? V svojem prispevku za zbornik “Soglasje za zgodovinski trenutek” ste namreč namignili, da je Katoliška cerkev skoraj izginila iz osrednjih medijev …
Polemiko ob sočnih in aktualnih pridigah naših škofov resnično pogrešam. Povedati, kar “vsi vemo in o čemer večina molči”, je ena od nalog vsakega pridigarja. Sedanji škofje so ubrali drugo, bolj t. i. “pastoralno” struno, ki pa se je izkazala za nezanimivo za širšo javnost. Tabuji niso kakšen privilegij Cerkve, ampak delujejo kot zaščita zoper družbene bolezni in gnoj, ki ga vsebujejo. Zato je veliko več tabujev med tistimi, ki se samorazglašajo za napredne, odprte in svobodne, pa so v resnici samo levičarji, ki živijo v svojem mehurčku večvrednosti, “vseznanja” in mitu vsemogočnosti.

Resnično si želim več angažiranosti in resničnega katoliškega nauka iz ust naših pastirjev. Potem bi bile pridige tudi predmet pogovora in bi lahko s sv. Pavlom rekli, “da se le oznanja Kristus, in to križani in vstali!”.

Po drugi strani pa se dominantni del naše družbe boji soočenja z drugače mislečimi, zato je tudi bila Cerkev počasi, a zanesljivo izrinjena in javnosti do te mere, da se o njej ne sliši in ne vidi praktično ničesar, razen njenih grehov in slabosti, ki pa so instrumentalizirani kot oblika preganjanja in sejanje sovraštva.

V zborniku ste denimo zapisali, da je dandanes večini prebivalstva Slovenije pojav katolištva le bežno in predvsem površno poznan.
Kot zmota se je izkazala miselnost, da je dovolj, da si tukaj in zdaj prisoten, da te ljudje poznajo. Danes je potrebna tudi primerna medijska informacija na osnovi sistematičnega, resničnega in pozitivnega poučevanja oziroma predstavitve v šoli. Gre torej za aktivno predstavitev katolištva na Slovenskem.

Vsega tega pa v Sloveniji ni. Pravzaprav se v vseh državnih in paradržavnih sistemih gojita antipatija in sovraštvo do vsega katoliškega. Včasih bi rekel, da tudi do vsega slovenskega.

Morda najprej razčistiva glede pojmov “krščanstvo” in “katolištvo”, ker je krščanstvo širši pojem, sem prištevamo denimo evangeličane, tudi pravoslavne kristjane. Toda katolištvo je vendarle, zgodovinsko gledano, večinska opredelitev.
Kristjani smo vsi, ki smo krščeni v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Katoličani smo tisti, ki v Rimski Cerkvi izpovedujemo vso vero, ki so jo apostoli predali naprej. Katoliškost se nanaša na celoto apostolskega nauka – in gre torej za edino resnično in pravo vero –, ne pa na zemljepisno razširjenost po svetu.

Pri nas je katolištvo večinski in odločilni dejavnik krščanstva, drugod je to lahko pravoslavje ali pa protestantizem. Poznamo tudi države, ki imajo mešano prisotnost, npr. ZDA, kjer pa je temelj družbe in države protestantski. Ni najpomembnejše, ali si večinski ali ne, temveč kakšno težo imaš v družbi. Katolištvo ima v Sloveniji težo, ki presega vse ostale religije, ker je oblikovalo slovenski narodni značaj.

Sam izraz pa pomeni “vesoljno”. Torej univerzalno. Bi lahko to koga zmotilo, češ da je to isto kot “globalistično”?
Katoliško in globalistično ne moreta postati sinonima. Prvo je danes verski pojem in označuje »edinost v različnosti«, ki je dar Svetega Duha, z globalizmom pa označujemo dejstvo, da je naša tehnika omogočila še nepoznano povezanost sveta, ki – tako se zdi – uničuje vse različnosti v korist ene poenotene in brezoblične gmote človeštva. Zato se že dvigajo glasovi, da gre vse to v napačno smer in od tod nastajajo nova trenja in izolacijska gibanja.

Katoliško je starodaven izraz, globalno/globalistično pa je sodoben opis družbenopolitičnih razmer.

Toda vendarle je bila Cerkev tista, ki je poudarjala zdravo nacionalno identiteto. Od škofa Slomška preko duhovnika Jakoba Aljaža pa vse do današnjih nosilcev domoljubja.
Za Cerkev je narod Božji dar in zato nekaj dobrega. Narod ima svoje mesto v Božjem načrtu in kot tak je dober. Cerkev pa se vedno upira nacionalizmu, ker vidi zlo, ki ga povzroča (npr. ne moreš poudarjati ljubezni do svojega s sovraštvom do drugega, običajno soseda), istočasno pa goji narodno pripadnost, dela za razcvet in ohranja identiteto narodov. Narodi imajo svoje pravice, ki izhajajo iz njihovega obstoja. Le-te so predmet naravnega zakona. Zato se Cerkev prej ali slej upre vsakemu asimilacijskemu gibanju. Včasih se to ne zgodi takoj, vendar se prej ali slej zgodi.

Slovenci smo, ker smo na naši zemlji zato, ker smo imeli neskončno vrsto mož, ki so delali za to, da so ohranili naš jezik, ki nas najbolj zaznamuje. Kdor ne ljubi slovenstva, uničuje naš jezik. In prav ljubezen do slovenščine je danes na psu. Zakaj? Ker tisti, ki bi morali paziti na to odlično orodje našega izražanja in čustvovanja, nimajo pravega odnosa ne do jezika, ne do naše zgodovine, ne do naše identitete. Vladajo nam namreč zblojeni internacionalisti, ki z navidezno borbo za tujca zatirajo svojega rojaka, ki noče biti kakor oni.

V delih ruskega literarnega velikana Dostojevskega najdemo tudi izrek “Če ni Boga, je vse dovoljeno”. Ali zavest o tem, da obstaja “najvišje dobro”, višja instanca, izginja? Zdi se, da božje zapovedi postajajo deveta briga. Evtanazija ter umetno oplojevanje samskih žensk sta tipična primera, pa še kaj bi se našlo.
Ateizem in amoralnost sta siamska dvojčka. Ljudje smo grešniki, torej marsikdaj ravnamo nemoralno, a ne postavljamo pod vprašaj moralnih zakonov in si ne domišljamo, da bi jih smeli mi spreminjati. Ateizem pa uniči prav to Božjo lestvico dobrega in jo nadomesti s človeškimi zakoni, ki pa so potem nenehen izvir zla. Pa najsi bo to dovoljenje za splav, LGBT-agenda in teorija spola ali pa pobijanje bolnih in ostarelih. Umetno oplojevanje samskih žensk je polno nasilja. Nasilja zoper žensko, ki hoče biti oplojena, nasilja nad otrokom, ki mu je ukradena pravica do človeškega dostojanstva, saj postane le predmet, s katerim se trguje (kakor nekoč s sužnji) in mu je nasilno vzeta pravica do očeta in s tem do polnega človeškega razvoja. Samo nasilje torej, in to od tistih, ki – spet – imajo polna usta nenasilja.

Bilo je izraženih kar precej nasprotovanj evtanaziji, pa vendar: zdi se, da je Cerkev na Slovenskem precej bolj boječa kot pa denimo pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti. Zakaj?
Po zadnjih izjavah s strani pastirjev se zdi, da je to točka, ko niti škofje ne morejo več molčati ali se zatekati h kakršni koli obliki spravaštva s svetom. Morda pa spoznajo, da zaradi jasne besede in jasnih katoliških stališč ne moremo pri otrocih tega sveta nič izgubiti. Zvestoba Bogu mora biti na prvem mestu!

Žal je kompromisarstvo med katoličani zelo razširjeno. To je neke vrste kocbekovstvo, ki nam je v preteklem stoletju naredilo ogromno škode. Ker pa se je preprost katoliški človek naučil, da je en obraz pokazal Bogu in Cerkvi, drugega pa komunistu, ki ga je preganjal, in njegovi državi, se je ta drža razširila tudi med duhovščino, vse do škofov. Kajti duhovniki prihajamo iz ljudi in nosimo pečat našega ljudstva.

Zanimivo je sicer, da je levičarstvo ukradlo krščanski ideji skrb za ljudi na družbenem robu, vendar pa se zdi, da je pri sodobni levici to bolj na papirju. Vaš komentar?
Ko bi le pokradli kaj od tega in ne le našega premoženja!

Dejstva, da je največ revežev v deželah, ki jim vladajo taki in drugačni levičarji, ne more zanikati nihče (Kuba, Venezuela, Severna Koreja, Rusija). Levičarji so mojstri “pripovedništva”. Pravijo, da skrbijo za reveže. V resnici pa reveže proizvajajo in v revščini ohranjajo cele narode in države. Obenem pa je povsem jasno, da se obnašajo kot ne-ljudstvo, saj s privilegiji poskrbijo, da sami ne trpijo nobenega pomanjkanja, ki ga povzročajo s svojo ideologijo. Tako dobesedno živijo na račun revežev, kar je tipična definicija izkoriščevalca, kapitalista in fašista, kar so vse cilji njihovih “bojev”.

Socializem je ideologija, ki uporablja lepe izraze, da hrani ljudi, ki živijo na račun drugih (pravimo, da od države). Pri nas je to očitno prav pod sedanjo oblastjo, ki namenja milijarde za politkolesarje, t. i. kulturnike in nevladnike. V resnici pa gre za ljudi, ki nikoli ne bi živeli od svojega dela. Ker “nič pametnega ne delajo”, se morajo prisesati na državne jasli. In temu je treba čim prej narediti konec. Najbolje bi bilo, da se zapre ministrstvo za kulturo, socialo ipd. Razumem pa, da jih je že toliko, da je 40 odstotkov glasov na volitvah vnaprej kupljenih ali oddanih socialističnim strankam.

Na družbenem robu pa vedno najdeš kristjane, ki hočejo hoditi za Kristusom. Kadar taki postanejo svetniki, takrat se zgodi čudež, s katerim so mnogi rešeni najhujše bede. Vedno pa se ta rešitev najprej zgodi v srcih, šele nato tudi materialno. Levičarji pa pravijo, da bodo rešili samo materialni del, nikoli pa ne odpravljajo duhovne bede.

Recimo, Petrol začasno zapre nekaj bencinskih črpalk, Robert Golob pa podpre prebivalce, ki protestirajo, bojda proti kapitalu.
To je pa pri nas prvovrstno sprenevedanje. Bogataš, tajkun, ki je vse življenje jedel z zlato žlico in nič pravega po lastnih zaslugah ni delal, v popolnem nasprotju z realnostjo nekaj govori in ničesar ne naredi, ker ničesar ne razume.

Petrol je podjetje, ki mora skrbeti, da nima izgube. Vsako podjetje mora skrbeti za profit! Ljudje so navajeni na črpalko in si jo tam želijo (vprašanje pa je, ali potem tam tudi “tankanjo” ali gredo na to črpalko samo, ko se spomnijo?). Če država prepozna, da je v njenem interesu, da ima Petrol črpalko sredi niča, potem naj predsednik vlade oziroma pristojni minister stopi v stik s Petrolom in naj se pogovorijo o rešitvi (npr. oprostijo davkov tisto črpalko, ipd.) ter jo potem tudi predstavijo javnosti. Tudi to, koliko bo državno blagajno stala taka “socialna” rešitev in kako jo bomo plačali. Proračun ni vreča brez dna in v našem proračunu je denar najprej za pijavke, politkolesarje, svetovalne pogodbe, prijateljske anekse, visoke plače “naših” funkcionarjev … Gre za čisti socializem, ki uničuje svobodo.

In isti Golob je dan pred legalizacijo evtanazije obiskal dom za starejše. In nihče ni kaj dosti protestiral …
Morda se je že tako zaplezal v lastne laži in videoigre, da je bil to zgolj zgovoren slučaj. Če jih je pa šel pozdravit, preden začne nanje pritiskati, naj se samoodstranijo, on jim bo pa pri tem rad pomagal, je pa pokvarjen.

Pričakovati od naših mainstream medijev, ki so zakupljeni z državnim denarjem, da bi kritično in resnicoljubno poročali, pa je iluzija idealistov. Realizem pravi, da so od države plačani, podkupljeni novinarji del problema in ne rešitve.

Ironično se zdi, da se iz šol izganja martinovanje, blagoslove, obenem pa uvaja vsebine LGBT – vse za dober namen.
Vsa Evropa je bolna od LGBT-jevstva. Ta ideologija je postala neuradno uradna ideologija, ki onesnažuje vse. Ker se pa nesmisel človeku po naravi upira, je treba v šolah (ali ne pravijo, da mora biti šola ideološko nevtralna?!) sprati možgane otrokom. V našem gabrovskem šolstvu jim ukradejo vero, ubijejo kritično mišljenje in napolnijo glavo s trenutno ideologijo evropskih birokratov. Potem se pa čudijo nad rezultati.

Tu ne vidim dobrega namena, ampak demonsko uničevanje človečnosti, zdrave pameti in normalnosti.

Bi lahko rekli, da je vse to, kar se dogaja, posledica mlačnosti kristjanov (nekateri se sklicujejo na lastno vernost, ko podpirajo oblastne neumnosti)? Kako slovenskega katoličana opolnomočiti?
Meni se zdi, da so najbolj zatajili katoliški intelektualci. Le-ti so tako ali drugače vrgli puško v koruzo in namesto boja na polju idej in besed izbrali pobeg v intimnost lastnih zaprtih in zatohlih krogov.

Dialog so spremenili v pogovor, opustili pa debato, diskusijo, vročekrvne panele, kjer gre za resnico in pravico. Strokovno bi rekli, da mnogi intelektualci “mešajo meglo”.

Slovenski katoličan ne potrebuje nobenega dovoljenja od nikogar, da bi kar koli storil. Kot državljan naj se vključi v vse možne stvari in naj premaga svojo družbeno lenobo. Poglejte g. Aleša Primca, kako se bori za vse, kar je dobro! Njegovo delo nas kot narod in Cerkev na Slovenskem opravičuje pred Bogom. Čeprav smo zmagali na tolikih referendumih, so jih potem nasprotniki življenja vse po vrsti povozili, ker ne priznavajo demokratičnih rezultatov. Oni stavijo samo na oblast in zato delajo to, kar jim ustreza. Ampak Bog bo znal to upoštevati in takrat se bomo Alešu morali resnično zahvaljevati.

Zato pravim, da ni potrebno nobeno dovoljenje, nobeno opolnomočenje. Ljudje naj ravnajo po svoji vesti. Izrecna naloga duhovščine je, da vzgoji vest ljudi in okrepi voljo, da ljudje po vesti ravnajo.

Cerkev kot ustanova, kot hierarhija, pa je že po 2. vatikanskem koncilu jasno povedala, da zapušča politične vode. Te so stvar laikov. V tem času pa laiki tudi še niso kot organizirana sila, navdihnjena od svoje vere, odločno stopili na družbenopolitično in gospodarsko polje. Še vedno čakajo na duhovščino, in očitno je, da bo še nekaj časa trajalo, da se nam bodo glede tega vremena zjasnila.

Mlačnost kristjanov pa je ideal vsega demonskega delovanja in zato tudi glavno polje našega osebnega in cerkvenega boja. Gorečnost za hojo za Kristusom je osebni in cerkveni problem oziroma cilj.

Kaj pa novi papež Leon XIV.? Slišati je že mogoče glasove razočaranja nad njim, da podira to, kar je gradil njegov predhodnik Frančišek. Po drugi strani pa so številni katoličani nad njim navdušeni, češ da Cerkev spet usmerja v pravo smer…
Nova metla pometa drugače kakor stara. Pregovor, ki velja povsod. Čas bo pokazal in iz razdalje bodo laže ocenjevali sedanji pontifikat. Za zdaj je jasno, da je Leon XIV. spoštljivejši do tradicije, bolj umirjen in premišljen v svojem nastopanju ter jasen v zagovarjanju katoliškega nauka.

Bog mu daj milosti in moči, da bo vreden svoje službe. Ne more pa graditi na novo, saj ni revolucionar. Vsak papež gradi na prejšnjem vse do sv. Petra. Peter pa je skala, ki jo je postavil Kristus.

In še za konec. Kje vidite možnost za notranjo prenovo Cerkve?
Nobeno sestankovanje ali sinoda (ni pomembno, kako se sestanek imenuje) in noben načrt še ni prinesel Cerkvi prenove. Vedno so to naredili svetniki s svojim delom, svojo svetostjo in predvsem s svojim trpljenjem. Zato molim, da bi nam Bog podaril take može in žene.

Gašper Blažič