Strahovito nasilje komunističnih partizanov: Poglejte, koliko žensk in mladoletnih otrok so pobili!

“Po doslej ugotovljenih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino so pripadniki komunističnih vojaških formacij med vojno in po njej na Slovenskem umorili 2.314 žensk in 617 mladoletnih oseb (otrok),” piše v svoji zadnji knjigi dr. Milko Mikola.

Ugledni zgodovinar in raziskovalec povojnega komunističnega nasilja dr. Milko Mikola je v knjigi Neoprostljivo: Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem sistematično in podrobno prikazal izvajanje nasilja med vojno (z opisi številnih partizanskih umorov po posameznih slovenskih pokrajinah) in po njej, upoštevajoč koncentracijska taborišča za ženske in otroke, kazenske ustanove za ženske, prisilno delo ter sodne umore. V prispevku, objavljenem v dveh delih, bomo povzeli ugotovitve dr. Mikole o nasilju nad ženskami in otroki v komunističnih koncentracijskih taboriščih.

Koncentracijska taborišča za ženske in otroke

Kot ugotavlja avtor, se je na Slovenskem po koncu vojne najhujše nasilje nad ženskami in otroki dogajalo na Štajerskem, kar gre pripisati dejstvu, da je bila tu večina komunističnih koncentracijskih taborišč, v katerih so bile zaprte tudi matere z otroki. Poleg koncentracijskega taborišča Teharje, ki je, kot pravi dr. Mikola, predstavljalo taborišče smrti, so tu obstajala še koncentracijska taborišča Bresternica in Studenci pri Mariboru, Strnišče pri Ptuju in Hrastovec pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Obstajalo je še nekaj manjših, prehodnih koncentracijskih taborišč, imenovanih tudi “zbirne baze”. Na Štajerskem so v prvih povojnih mesecih obstajale tudi posebne ustanove za otroke tistih staršev, ki so bili v koncentracijskih taboriščih in zaporih Ozne ali pa so jih po aretaciji umorili. Vsa ta koncentracijska taborišča je ustanovila Ozna za Slovenijo, ki jih je tudi upravljala. Z izjemo koncentracijskih taborišč na Teharjah, v Št. Vidu nad Ljubljano in v Škofji Loki, kjer so večino taboriščnikov predstavljali domobranci in drugi vojni ujetniki, so bili v vseh drugih naštetih koncentracijskih taboriščih zaprti izključno samo civilisti, med katerimi je bila večina žensk in otrok.

Teharje – taborišče smrti

Kot zapiše v omenjeni knjigi dr. Mikola, so s taboriščniki najokrutneje ravnali v koncentracijskem taborišču Teharje, ki se prvič omenja 16. maja 1945 v poročilu namestnika načelnika oddelka Ozne za okrožje Celje načelstvu Ozne za Slovenijo. “Poleg tistih civilistov, ki so jih aretirali v posameznih okrajih okrožja Celje, so bili v koncentracijskem taborišču Teharje zaprti tudi civilisti, ki so jih vanj privedli skupaj z domobranci iz avstrijske Koroške. Med slednjimi so bile tudi matere z otroki. Z njimi so /…/ ravnali enako okrutno, kot so ravnali z domobranci,” je zapisal dr. Mikola in ob tem navedel primer iz knjige Teharje – krvave arene, ki jo napisal nekdanji domobranec Ivan Korošec, ki mu je uspelo iz koncentracijskega taborišča Teharje pobegniti.

Park spomina Teharje (Foto: STA)

V njej Korošec opisuje, kako se je neka mati med potjo iz Celja proti teharskemu taborišču v brezupu utrgala iz vrste in stekla na polje s prižetim dojenčkom in z malo deklico. Partizan je z rafalom ustavil vse tri. Bralca pa ob branju Mikolove knjige posebej pretresejo opisi grozodejstev, kot so posiljevanje žena in deklet v teharskem koncentracijskem taborišču in zverinske orgije v bližnjem dvorcu Mlinarjev Janez na Teharjah, kamor so se po navedbah nekdanjega visokega oficirja Ozne Alberta Svetine vsako soboto z avtomobili pripeljali zabavat oznovci iz Slavije v Ljubljani, kjer je bil sedež Ozne za Slovenijo. Ženske v teharskem koncentracijskem taborišču so bile namreč prepuščene na milost in nemilost njegovemu vodstvu in stražarjem. Po pričevanju nekaterih preživelih domobrancev so stražarji potem, ko so se v gostilni Koželj opili, po vrnitvi v taborišče žene in dekleta posiljevali.

Pomor žena, deklet in dojenčkov

Kot zapiše dr. Mikola v omenjeni knjigi, je bila velika večina domobrancev iz teharskega koncentracijskega taborišča odvedena v smrt na morišča v rudnik Huda jama (Barbarin rov) v Rečici pri Laškem, v Stari Hrastnik in v Mostec pri Dobovi. Na morišča so jih začeli odvažati okoli 10. junija 1945. Prizanesli niso niti ženskam, ki so jih, kot smo zapisali, v teharsko koncentracijsko taborišče privedli skupaj z domobranci. “Neposredno odgovornost za pomore žena in deklet iz koncentracijskega taborišča Teharje je nosil načelnik Ozne za okrožje Celje Milan Venišnik, pod čigar pristojnost je to taborišče spadalo in ki je dal ukaze za njihove izvršitve. Venišnik naj bi to pred svojo smrtjo obžaloval. Ko je leta 1984 Predsedstvo CK ZKS dalo pobudo za raziskavo usode iz Koroške vrnjenih domobrancev, je to razumel kot grožnjo in je decembra tega leta storil samomor,” je še zapisal dr. Mikola.

Nasilni odvzem otrok materam

Dr. Mikola v nadaljevanju piše, da so tiste otroke iz taborišča Teharje, ki jih niso pomorili, na silo ločili od mater in jih odpeljali v “Dečje zavetišče pri Petričku” v Liscah pri Celju oziroma v zgradbo predvojnega gostišča, ki je bil v lasti Nemca Erwina Petritschka. Avtor pri tem navaja poročilo odseka za socialno skrbstvo pri Okrožnem odboru OF Celje Ministrstvu za socialno politiko, kjer je razvidno, da je bilo 22. junija 1945 v Dečjem zavetišču pri Petričku 160 otrok, med katerimi je bilo 16 dojenčkov, ki so jih v prihodnjih dneh nameravali prepeljati v Zdravstveni dom v Celju, kjer naj bi “imeli možnost dnevnega zdravniškega pregleda in zboljšanja hrane”.

Otroci s Petrička

Glede tega, čigavi so bili ti otroci, omenjeno poročilo navaja: “Večinoma so to otroci političnih internirancev (belogardistov in švabov) ter razni najdenčki.” Med njimi so bili tudi otroci, ki so jih sredi junija 1945 z avtobusom pripeljali iz teharskega koncentracijskega taborišča, kjer so jih nasilno odvzeli materam. Otroci v Dečjem zavetišču pri Petričku so bili glede na leto rojstva (1929–1945) razdeljeni v 17 skupin.

Dečje zavetišče pri Petričku

Čeprav se je ustanova uradno imenovala Dečje zavetišče pri Petričku, pa je zaradi izredno okrutnega režima, ki je vladal v njej, bolj spominjala na otroško taborišče. Za to je bila najbolj odgovorna upravnica taborišča, katere identiteta, kot piše dr. Mikola, še do danes ni znana. Iz pripovedovanja preživelih otrok s Petrička se ve samo to, da je bila še zelo mlada in da je bila do njih okrutna, zaradi česar so jo poimenovali Črna vdova. Kot piše dr. Mikola, je bil “celoten kompleks stavb zastražen in ponoči osvetljen, v njem pa sta vladala vojaški red in disciplina, za kar je skrbelo osebje v vojaških uniformah”.

“Otroke je zjutraj prebujala vojaška trobenta. Vstajanju je sledilo pospravljanje postelj, ki so jih otroci morali poravnati tako, kot se to zahteva od vojakov v vojašnicah. Otroci so morali vsak dan delati. Deklice so morale v svinjski kuhinji prati perilo otrok, dečki pa so morali ob spremstvu oboroženih stražarjev vsako dopoldne nositi vodo iz Savinje. Na vrhu hriba so vodo zlivali v velik lesen škaf, v katerem so se nato vsi otroci kopali. Po kosilu so dečki sekali drva za kuhinjo in za prekuhavanje perila. Dela so bili opravičeni le bolni, vendar pa je o tem, kdo je bolan, odločala upravnica. V popoldanskem času so imeli ‘pouk’ oziroma politično prevzgojo. Otroci, ki so kršili taboriščni red, so bili kaznovani. Kaznovanja so bila pogosta. Ena hujših kazni je bila zapiranje otrok v sušilnico za sušenje mesa in klobas. Ko so dekleta kurila v peč za prekuhavanje perila, se je v sušilnici kopičil dim in otroka, ki je bil za kazen v njej zaprt, dušil. Drugi način kaznovanja otrok je bilo zapiranje v enega od betonskih silosov. Obstajali so še drugi načini kaznovanja otrok. Pogosto so jih klofutali, pretepali s pasom in morali so klečati na deski, posuti s peskom. Neke noči so trije otroci pobegnili in zjutraj je vodstvo taborišča zasliševalo otroke, da bi povedali, kdo je to bil. Ker niso spregovorili, so morali stati v vrsti na dvorišču, dokler niso začeli posedati na travo. Pobegle otroke so privedli nazaj na posestvo in jih, v opozorilo drugim, pretepli. Neko deklico je upravnica s pasom pretepala tako dolgo, da se je onesvestila. Dva fanta pa so stražarji odvedli v klet in ju tam pretepli, da sta bila polna modric in krvavih ran. Ko so prenehali s pretepanjem, so jim zvezali roke in jih odvedli neznano kam. Drugi otroci jih niso nikoli več videli,” je zapisal dr. Mikola v knjigi Neoprostljivo: Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem.

Petra Janša