Strahovi božične noči

Dežne kaplje polzijo po oknu. Večer je. Pa kje so vilice, si misliš. Še konzerve cenenih rib ne moreš odpreti. Misli se ti izgubljajo v brezizhodnih vprašanjih, kako je to mogoče. Vse bi naredil. Vse si dal. Vse izgubil. Čudno, občutek zoprnega oglašanja vesti, kot da si za vse kriv sam, te razjeda. »Pa ne na sveti večer,« godrnjaš. Vstaneš iz oguljenega naslonjača, ki si ga pripeljal od staršev, ko so bili še živi. Nekje zunaj se sliši hupanje avtomobilov, glasno govorjenje in prepir. Nekdo zakolne. Skozi okno majhnega kletnega stanovanja v večstanovanjski hiši na robu mesta vidiš redke ognjemete. Zebe te.