Srce parajoče! 89-letna babica, vnukinja s posebnimi potrebami in bolni mož – zdaj jih mečejo ven iz hiše

6 hours ago 13

ARTICLE AD

LJUBLJANA – »Bomo pa na britof šli«: 89-letna Amalija skrbi za moža na postelji in vnukinjo z Downovim sindromom. Zdaj jim grozi deložacija.

V srcu prestolnice – ne na obrobju, ne v zakotni vasi – se odvija zgodba, ki ni iz kakšnega filma ali romana. Je povsem resnična. Je slovenska. In z vsakim dnem bližje koncu. Če jim ne pomagamo, ostanejo brez doma. Do konca meseca morajo poravnati več kot 12.000 evrov dolgov.

Garsonjera v Ljubljani. Trije ljudje. En ogromen dolg.

Ko je Humanitarček prejel obvestilo distributerja elektrike, da nekdo v urejenem bloku več mesecev ni poravnal računov, nihče ni pričakoval, kaj jih čaka za vrati. Drobna, krepko v letih, a še vedno odločna gospa. Poimenovala se je Amalija. Prijazna. Jasna. A izmučena.

Z njo v sobici: 82-letni mož – po možganski kapi popolnoma nepokreten, komunikacija omejena na nekaj besed. Ob njem – 52-letna vnukinja z Downovim sindromom. Pomaga kolikor zmore, čistilka po blokih. Sicer nežna, tiha, skrbna. A nikakor ne bi zmogla sama.

In Amalija? Ona drži skupaj to krhko zgradbo. Dobesedno. Vsak dan – nova tura: preobleči, umiti, nahraniti, odnesti smeti, počistiti. In, ja – plačati. Čeprav … v resnici za to ni več možnosti.

»Kam pa čemo drugam, če nas ven držejo?«

To je bil njen prvi odziv na novico, da bi jih lahko deložirali. Brez patetike. Brez joka. Samo dejstvo.

»Bomo pa na britof šli, kam pa čemo drugam, če nas ven držejo.«

In ve, da to ni zgolj figura. Dolgovi so pravi. Opozorila resna. Rok neizprosen.

12.000 evrov za življenje.

Številka ni majhna. Sploh ne za ljudi, ki mesečno živijo – no, životarijo – s skupno vsoto, ki ne doseže niti 650 evrov. Skupaj.

Humanitarček je že uspel pokriti 1.500 evrov, a do celote je še dolga pot.

Tako konkretno izgledajo njihovi dolgovi (vsi podatki potrjeni s strani organizacije):

Elektrika: 4.211 €
Voda: 951,21 €
Komunala: 2.511 €
Upravitelj + rezervni sklad: 8.256 € (Za ogrevanje bo pomagal CSD. RTV prispevek je bil v celoti odpisan.)

Ponudniki so – kot poroča Humanitarček – odpisali obresti, a glavnico je treba poravnati naenkrat, zaradi njihovega sistema knjiženja. Položnic ne morejo deliti na obroke ali občasna nakazila.

Ljubezen, ne revščina.

Amalija in vnukinja čistita bloke. Da – tudi Amalija, čeprav je tik pred 90. letom. In to ne, ker bi si želeli dodaten zaslužek, ampak ker ni drugega načina.

»Ko vidiš, kako Amalija nežno popravi moževo odejo in ga pogleda, kot bi ga prvič, pozabiš, da gledaš revščino,« je za Humanitarček povedala ena od prostovoljk.

»To je ljubezen. To je življenje. In to je žal Slovenija leta 2025.«

Želite pomagati?

Ne zbirajo prek SMS-ov. Zakaj? Ker si ne morejo privoščiti “naročnin”, ki jih takšne donacije zahtevajo. Zato direktno:

TRR: SI56 0417 3000 1907 020

Namen: Amalija

(Opomba: Ne uporabljajte “screenshotov” QR kode – ta mora biti uvožena v spletno banko!)

Vsak evro šteje. Do konca meseca. Potem je prepozno.

Sistem, ki razpada?

Amalijin primer ni edini. Je pa eden redkih, ki je sploh prišel do medijev.

Po podatkih Statističnega urada RS več kot 91.000 upokojencev v Sloveniji prejema pokojnino pod pragom revščine (vir: SURS 2024). In še več je takih, ki ne zmorejo poravnati niti osnovnih položnic.

Zgodba Amalije ni anomalija. Je simptom. Sistemskega zloma. In socialne pozabe.

Tudi uradnih mehanizmov – socialnih pomoči, izrednih nakazil, dodatkov – za zdaj ni dovolj. Humanitarček v tem trenutku ureja dodatke za pomoč in postrežbo, pregleduje status vnukinje in pravno preverja družinske vezi.

A birokracija je počasna. Računi pa pridejo vsak mesec. Ne vsakih šest.