Smo v ciljni ravnini

Sinovo šolsko leto je v ciljni ravnini. Počutje mame? Rahlo tesnobno, nestrpno, povišan utrip, na trenutke tudi povišan ton govora; na meji prošenj v čudeže. Na majskem koledarju vse rdeče – preverjanje, testi, spraševanje, druge obveznosti.

Vir: Pixabay

Mali je ‘confident’ v svoje znanje, domov pa prinaša ocene s celotnega spektra.
Do zdaj sem se že naučila, da moram malce izpreči svojo kontrolo. Dovoliti mu moram, da se sam znajde, na vrhu in na tleh. Ampak je težko.

Težko, še posebej zdaj, ko so vsa ocenjevanja na kupu, vse v enem mesecu. V enem samem kratkem mesecu.

Ujela sem se v razmišljanje, da mi toliko šolskih obveznosti v tem času povzroča neprijetne občutke.

Me slišite?! Meni povzroča neprijetne občutke. MENI!

Kot, da mi sedi na rami tisti razsodni glas, zaslišim, da se nejeverno sprašujem: “Zakaj, hudiča, se ti počutiš slabo?” In že slutim odgovor:

“Ker ne zaupaš, da je tvoj otrok na tisti točki svojega življenja, kjer mora biti, z vsemi vzponi in padci. Ker te je strah, da ne bo zmogel, da bo padel. Da mu ne bo dobro, da boš morala gledati svojega otroka, kako trpi. In boš trpela z njim.”

Namesto, da bi otroku dala podporo v obliki dobre energije, s sporočilom:

“Verjemi vase, vse se bo dobro izšlo,” mu na vse pretege sporočam: “šola je težka, potrebno se je veliko učiti, življenje je težko, nič se ne doseže brez garanja. In tako dalje.”

Pa to ni moj namen. Tega pravzaprav sploh nočem, ravno nasprotno – svojemu otroku želim predstaviti življenje kot avanturo, v kateri je vse možno. Želim mu predati sporočilo, da je dojemanje življenja odvisno od njega samega.

Da lahko na vse situacije gleda iz tega ali onega zornega kota. Da so slabe stvari, ki se mu dogajajo, tu z namenom učenja. In da naj nanje pogleda s pozitivnim pogledom, kar lahko življenje neskončno polepša.

Želim ga naučiti, da so vse, še tako težke stvari, rešljive in da jih je sposoben rešiti sam ali pa da prosi za pomoč (‘učitelj se pojavi, ko je učenec pripravljen’).

Vse, kar sem zapisala zgoraj, drži. Stoodstotno stojim za tem. Spustiti kontrolo, no , to pa je druga zgodba.

Jah nič, malo po malo. S treningom. S postavljanjem sebe v center, v uravnoteženost, v svojo moč. Tako kot vsako spreminjanje navad: zavestno narediti drugače.

Mi bo uspelo? Javim.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Smo v ciljni ravnini appeared first on Savus.